Kako poln dan je bil danes… Zdajle, ko to pišem, mi vtisi migljajo pred očmi, mišice pa so prijetno razbolene. Pri Ediju (Prodnik) v Savinjski dolini smo bili radijci. Zjutraj je prav sivo deževalo in nič ni izgledalo, da bo z našim športnim dnem kaj. Ampak potem je Oni zgoraj odprl okno in nas pogledal z najlepšim nasmehom. Naložili smo dva čolna, se preoblekli v neoprensko obleko, si nadeli čelade in vesla, pa hajd na Savinjo. Danes je bila kar topla, imela je okoli 10 stopinj…

Prvič sem bil na raftingu. Morda me je tudi zato prevzelo. Skupina v čolnu vesla čez brzice, bi bil daljši opis za zgoraj navedeno tujko. Dva odlična, mlada krmarja smo imeli, vode je bilo ravno prav (poleti je na Savinji težava prav pomanjkanje vode) in tako sta dobri dve urici veslanja minili, kot bi trenil. Še posebej je bilo zanimivo za naše najstarejše otroke, ki so lahko šli z nami. Ostali pa so z mamicami igrali nogomet in odbojko, se sprehajali ob gostišču, skratka prav tako uživali.
Ker nam dopoldne na reki še ni bilo dovolj, smo se popoldne po odličnem kosilu, ki so ga pripravili gostitelji na čelu z go. Fani, prav zagreto lotili še nogometa. Starejši proti otrokom. Drobiž se je kotalil okoli nog, toliko jih je bilo, da skoraj do žoge nismo prišli. In očetom so trebuhi prav nemarno preprečevali, večjo poskočnost pred goli. Rezultat je bil temu primeren 8 : 3 za mularijo. Za drugo leto bomo potrebovali kakšen trening.
Skratka vsem organizatorjem in gostiteljem bi se rad zahvalil, za doživetje o katerem bodo naši otroci še dolgo govorili. Mi pa jim bomo kimali, z željo da to še kdaj ponovimo!