»Bilo je v maju, ko sem ti prstan dal…«. Takole se začne ena, sicer po besedilu bolj žalostnih, NZV (narodno zabavni vaček op. p.) skladb. 27. je torej najina obletnica poroke. Kakega posebnega slavja si nisva mogla privoščiti, saj me je zvečer čakala še »kateheza« v živo. Tako sva šele po njej odkorakala, z roko v roki, (če si lahko mislite) na koktajl v bližnjo oštarijo.

In tam naju je čakalo presenečenje. Ljudje so vzklikali, se veselili, navijali. Kako neki so izvedeli, da praznujeva? Seveda, niso vzklikali nama, ampak so spremljali nogometno tekmo. Barcelona je v finalu nogometne Lige prvakov z 2:0 premagala Manchester United. Tako smo imeli vsi razlog za praznovanje. Zase lahko rečem, da nisem kak privrženec nogometa, zato dokler nisem prišel do doma, sploh nisem vedel, kdo je igral. To je bila edina razlika med nami. Družilo pa nas je veselje. Zase lahko rečem, da je bilo to pristno veselje, ob spoznanju, koliko lepega sva v teh 14. letih doživela. Seveda sva si delila tudi grenke trenutke, a o njih navadno na obletnicah ne govoriš. Kako bi lahko opredelili navijaško veselje? Dobro, recimo, da so moji favoriti zmagali, recimo da so zadeli tudi kakšen res lep gol. In? Bi bil lahko ob tem izpolnjen? Res srečen? Zaradi nogometa? Kruha in iger? Ni to malo v tej luči? Ne bi rad užalil kakega navijača, ampak prepričan sem, da bi si vsak zakonski par, ki se po toliko preživetih letih, še uspe skupaj smejati, bolj zaslužil vzklike navijanja in veselja, kot pa vsi nogometaši skupaj. Kajti za razliko od nogometa, zakon ni igra! In zmagovalca sta lahko le oba skupaj (prav tako kot poraženca, da se razumemo)!