V teh dneh se spominjamo 20 letnice ustanovitve SDZ (Slovenska demokratična zveza). V Muzeju novejše zgodovine so ob tem pripravili okroglo mizo o pomenu te politične stranke, ki je bila eno od jeder Demosa. Prvi predsednik je bil Dimitrij Rupel, kasneje je postal predsednik Hubert Požarnik, podpredsednik pa Rajko Pirnat.

Ker z Muzejem sodelujemo v projektu Moja zgodba, se je zdela dobra ideja izbrati pričevanja iz prve roke na ta čas, tudi iz ust ustanoviteljev. No zgodba seveda ni tako enostavna, saj nekateri niso našli časa (ali volje) za nastop pri nas. Dr. Požarnik in dr. Pirnat pa sta vseeno prišla.

Prvi psiholog, drugi pravnik. Oba sta se pokazala kot izjemno prijetna sogovornika. Požarnika je zanimalo, kaj jaz počnem v prostem času. Kar malo je osupnil, ko sem mu pokazal razstavo svojih likovnih del na radiu.
Pirnatu pa je nekje med vrsticami ušlo, da je z Zavodom sv. Stanislava povezan tudi njegov oče. Žal ni povedal, ali je bil tu nekoč dijak, ali ima nanj kakšne druge spomine...

Pogovorom lahko prisluhnete na naslednjem linku:
http://audio.ognjisce.si/index.php?p=Moja_zgodba

Jaz pa sem na nek način zelo vesel in počaščen, da tudi naš radio ohranja delček zgodovine v svojih arhivih. Pravzaprav si težko predstavljam, da je od takrat minilo že 20 let...

Po napornem delu je najprej treba skuhati kosilo. Samo hrenovke in pire krompir bodo danes.

Pot nato vodi po najmlajša dva v vrtec. In kot zanalašč pada dež. Še v trgovino je treba, ker je zmanjkalo sladkorja in mleka.

Že se mrači, pa še niso končane vse domače naloge. Da ne govorim o vaji instrumentov. Hitro, hitro...

Joj, ura je že toliko, da bosta ministranta zamudila mašo. In seveda še nista malicala... No, končno sta le stopila skozi vrata.

Z najmlajšim se je tudi treba ukvarjati. Žoga pride prav in čokolino. In kdo bo zdaj pospravil stanovanje? Otroška soba je taka kot bi vanjo treščil nebeški grom.

Preden vse utihne, ne vem več, kako se pišem.

Hudo, hudo je, če zboli žena, pa čeprav leži v sosednji sobi in je vse kar lahko naredim zanjo, skodelica čaja.

Danes smo se Slovenci veliko preveč ukvarjali z drugimi. Mediji so nam kot najpomembnejšo novico slikali ustoličenje onstran luže. Ljudje o tem berejo, poslušajo, gledajo in nehote pozabijo na tukaj in zdaj.

Spremembe vedno prinesejo nekaj novega. Nov veter, novo razporeditev igralnih figur, upanje na boljše. Spremembe so del življenja. Na nek način je naše življenje eno samo veliko spreminjanje.

Najprej se rodimo, potem odraščamo. Prva velika sprememba za otroka je ločitev od staršev in odhod v vrtec. Potem še večjo spremembo prinese šola, pa nato študij in zaposlitev. Na spremembe lahko na nak način vplivamo, se nanje pripravimo, ampak soočenje z njimi, je za vsakega vedno nekaj povsem novega.

Spominjam se svojega prvega šolskega dne... Ta spomin ni preveč prijazen. Bil sem najmanjši, na nek način sam, v množici drugih. Solze so mi zalile oči. A vendar spomin na šolo ni grenak, je le spomin na spremembo, ki me je ujela nepripravljenejga.

Da se bomo poboljšali, se spremenili, si velikokrat obljubimo, ko ga polomimo. Ko nam ne gre, ko je zaradi nas nekdo prizadet. Takrat sklenemo, da bo naslednjič drugače. In to je tisto, kar bi rad povedal, če se sprememba ne zgodi najprej znotraj nas, se tudi na zunaj ne more videti.

Dokler se bom (pre)veliko ukvarjal z drugimi, za spremembe med nami ne bo časa in volje. Dokler me bodo zanimali predvsem pomembni mogočneži, se v naši družini ne bo nič spremenilo. Šele tedaj, ko bom ugotovil, da lahko nekaj drobnih sprememb pri sebi, veliko pripomore k kakovosti medsebojnih odnosov v moji družini, bom na pravi poti!

Kdor hoče spremeniti svet, mora začeti pri sebi!

Štiri majhne termite imam doma. V zadnjem času opažam, kako dobrega teka so. Kmalu po kosilu (recimo največ uro po njem) je vsaj eden lačen. In ker zgledi vlečejo...

Tako sem se odločil, da bom sam pekel kruh. Že pred leti smo kupili kruhomat, ki se je dodobra "amortiziral". Vsaka dva dneva, tako v njem zamesim testo in nato v pečici spečem kruh. V pečici zato, ker me je oblika "taboriščnega dvopeka" vedno nekoliko odbijala. V peči pa lahko sam določim obliko.

Preprost recept za dober domač kruh je: 3 dcl vode in 1 dcl mleka (v mleku z nekaj moke raztopim kvas) Dodam zvrhani žlički sladkorja in soli in 70 dag moke. Navadno beli moki (pol kile) dodam še 20 dag neke druge (lahko polnozrnate, črne, kruzne...) moke. Ko kruhomat na programu za testo, opravi svoje delo, iz testa oblikujem štiri štručke. Položim jih v podložen pekač in vzhajam še 20 minut. Zatem jih na 200 stopinjah pečem približno 30 minut. Rezultat je na sliki zgoraj. Diši ali ne?

Včasih se splača kruh speči samo zaradi vonja...

Aha, da ne pozabim, še računica.
Pri mlinarju (sam kupujem moko v mlinu v Mirni peči) me pride kg moke 50 centov, kvas 8 centov, soli in sladkorja ne bom računal, dcl mleka 10 centov in energija 30 minut peke v pečici (si lahko sami izračunate). Približno 1,3kg kruha je torej... precej manj kot 1 €. In kot ste opazili nisem dodajal nobenih dodatkov.

Kdaj drugič pa o tem, kakšne vrste kruha lahko pripravite, pa kdaj se kruh ne drobi...?

Rahlo rosi. Še vedno je sneg. Noč je. Gorijo samo svetilke javne razsvetljave. Pot, od doma do živalskega vrta, je shojena stezica. Le redko srečam človeka...

Le koraki odmevajo od snega, ki prijetno zdrsuje.

Tečem. Zadnje leto tečem večinoma vsak dan. Le, če je izjemno mrzlo ali če lije kot iz škafa, ne. Vsaj dvajset minut dnavno, se noge premikajo v svojem ritmu. Misli oddrvijo...

Ko pridem domov se počutim neverjetno dobro. Prijetno utrujem. Če po teku ne bi bilo tako naravno leči v posteljo, bi naredil še en krog... Verjetno se da tudi s tekom malo zasvojiti. No ja, je vsaj dober za zdravje!