Danes sem mislil pisati o tem, kako je delo na radiu dinamično. Vendar pa sem si premislil popoldne, ko me je kot strela z jasnega, zadela novica, da je umrl eden izmed mladostnih kolegov. Pred manj kot desetimi dnevi smo se še videli in skupaj praznovali. Kot običajno je prišel sam, nekoliko poseben. Njegovi očesi sta bili nekoliko vsak k sebi. Tako je vedno dajal vtis, da te gleda. Menda je tudi šoferski izpit lažje naredil zato, ker je imel šef komisije občutek, da ves čas gleda tudi v retrovizor..
Bil zagret kajakš. Večkrat se je celo pripeljal z avtomobilom, na katerem je bil čoln že privezan. Za vsak primer. Razlagal je, kako se je letos odločil, da bo šel na ročni pogon, po Jadranu. Delal je na ljubljanskem gradu. Vedno poln zanimivih podrobnosti o tem, kaj se tam dogaja, posebno ob porokah. Izvedeli smo, da prenavlja kuhinjo in menda ga je slabost danes dopoldne obšla, ko je po stopnicah nosil bojler…
Ob ponedeljkih navadno popoldne odidem v atelje. Pripravljam razstavo, ki bo (če Bog da) jeseni v Ljubljani. Tokrat nisem mogel delati. Misli so mi venomer uhajale, spomini so se budili. Kje vse smo skupaj bili, kaj nas je držalo, »stare« Šiškarje, skupaj? Imel je samo 42 let. Je izpolnil svoje življenje? Kakšno sled je pustil v nas? Koga vse je imel rad in kdo vse se bo zaradi njegovega odhoda čutil bolj praznega?

V našem gozdu so danes sekali. On pa se je le nasmehnil in odveslal s svojim kajakom proti večnemu obzorju.

V soboto 20. junija je bil v Križankah koncert tria Eroika. Matjaž Robavs, Metod Žunec in Aljaž Farasin so v dveh urah nanizali skladbe, ki jih najdemo na novi plošči in tudi tiste s katerimi so debutirali pred dvema letoma. Simfonični orkester RTV Slovenija je vodil aranžer in producent njihovih skladb Patrick Greblo. Kot je večkrat prijazno omenil Matjaž Robavs, „zvesta“ publika, je koncert sprejela več kot hvaležno, z dolgimi aplavzi in na koncu stoje. Osebno mi je bil večer všeč, kljub vsemu pa se mi je porodilo nekaj predlogov, misli, ki so jih fantje (morda) izpustili.

1. Naj začnem pri garderobi. Kot trije najpomembnejši nastopajoči bi si zaslužili nekaj bolj izstopajoče suknjiče. Namreč vsi na odru so bili v črnem in tako so se kar nekako izgubili. Še dobro, da so imeli tako izstopajoče čevlje...
2. Če Eroiko primerjam npr z zasedbo Il Divo ali pa s tremi tenorji, pogrešam nekaj tistega blišča, ki stopi na oder z njimi. Matjaž, Metod in Aljaž so delovali pretirano skromno, uslužno do dirigenta (ki je edini odigral vlogo alfa samca...). Skratka nekaj glamurja. Na trenutke je Robavsu to uspelo s kakšno lepo mislijo, a že v naslednjem trenutku se je sicer simpatično „pohecal“, a tista čarobnost je razvodenela.
3. Program je bil izbran premišljeno. Pripomnil bi le, da jim glasovno zelo ustrezajo klasične, operne arije. Tam se res pokaže njihov razpon in moč glasov. Žal pa je bilo tega v programu še najmanj.
4. In za konec še vprašanje o javnem zahvaljevanju sponzorjem. Lahko razumem, da je to v teh časih potrebno. Vendar pa je bilo vsaj (meni) moteče. Prav komično je bilo videti predsednika uprave Mure, ki je na oder prikorakal slabše oblečen kot so bili oni (ni nosil Murine obleke)... Vsem frizerkam in zobozdravnicam pa bi se lahko zahvalili na kakšnem bolj intimnem koncertu, tu pa bi le našteli njihova imena ali jih zavrteli na ekranu...

Morda bi kdo lahko rekel, da iščem dlako v jajcu. Niti ne. Gre le za malenkosti, ki bi večer lahko naredili vrhunski, tako pa je bil „le“ odličen.

Danes bom bolj drugim prepustil besedo. Morda bo tole nagovorilo tudi vas. Take novice imam namreč rad, kjer se enim dejstvom doda še druga. Tako nam postane celostna podoba bolj jasna. Žal največkrat ni tako in vemo le za eno plat medalje.
Novica gre takole:

Če menite, da vas nihče ne vidi, ko iz Interneta pridobivate »brezplačno« glasbo, programe ali druge vsebine, potem se motite. Tako, kot se je motila Američanka, katere kazen za (dokazanih) 24 »brezplačnih« skladb znaša vrtoglavih 1,92 milijona zelencev.

Preberete jo lahko tudi tule:
Zvezno sodišče je 32-letni Američanki naložilo plačilo kar 1,9 milijona dolarjev, ker je s spleta nezakonito naložila 24 pesmi.

Tule pa je še delček te zgodbe, za tiste, ki se vam zdi kazen vseeno malo prehuda:
Niso predstavljena vsa dejstva. Le-ta pa so, da je gospa potegnila dol 1.700 skladb in jih več mesecev držala v "share folderju" na razpolago drugim. Ponujala jih je celo na nekaterih spletnih straneh. Glasbene založbe so ji najprej ponudile poravnavo v višini med 3000 in 5000 evrov. Vendar je bila edina od 30.000 krivcev (ki so jih založbe obdolžile piratstva), ki se je odločila za proces na sodišču. Tam je potem zakrivila tudi dvojno krivo prisego itd. Leta 2007 ji je sodišče prisodilo 200.000 dolarjev kazni, vendar je dosegla drugo sojenje, ki pa se je končalo s tako kaznijo - ki jo številni oporekajo kot nesorazmerno. Takšno kazen pa so glasbene založbe dosegle predvsem s sklicevanjem na medijsko odmevnost primera, ki bi, če ne bi bil tako sankcioniran, lahko pomenil spodbudo internetnemu piratstvu. (TR)

V Sloveniji laž postaja vrednota. Znajti se je treba. Tako nas učijo najvišji državni uradniki, tisti ki so bili izbrani za to, da vodijo državo. Ne kakšno majhno podjetje, ampak državo. Ta država ima dva milijona prebivalcev, ki so tem ljudem na nek način dali mandat, da upravljajo z njihovo varnostjo, zunanjo politiko, gospodarstvom, zdravstvom… Gre torej za ljudi na prvih mestih, za tiste, ki na gostijah sedijo poleg ženina.

In če je njim resnica toliko mar, kot se kaže v zadnjih dneh, zakaj naj bi od svojih državljanov pričakovali kaj drugega? Ko bodo ti državljani prijavljali svoje dohodke za dohodnino, zakaj bi bili pošteni? Ko se jim bo nudila prilika za krajo, zakaj bi se ji uprli? (laž in kraja sta zelo skupaj, mar ne?) Saj tudi drugi tako delajo, celo ministri?
Ministri dobljeni na laži, Pahorjevi mladinci, državi in državljanom res ne morejo biti v ponos. To kaže, da je nekaj gnilega v naši deželi, kot je zapisal že Cankar. Ni mi jasno, kako to, da se potem z lažjo opravi tako nonšalantno: bila je le napaka… se zgodi… vsakomur… Kdaj bomo že odločno rekli, da to ni res? Ne zgodi se vsakemu! Niso vsi ljudje isti, nimajo vsi istih vrednot! In tudi vsi politiki niso enaki.
Ubogi Pahorjevi Kekci, pravzaprav jih pomilujem. Kažejo, kako niso dorasli položajem, ki jih zasedajo. Kažejo, kako postavljajo sebe, svoje koristi in ugodnosti, pred splošne, v katerih službi so. Namreč javnega dobrega. To naj bi namreč bila država, tista, ki skrbi za javno dobro. In ko si država privošči laž, nismo daleč od anarhije.

Živalski vrt se mi je vedno zdel nekaj umetnega, utesnjenega, kjer je na majhnem prostoru nagnetenih veliko divjih živali. Domače, ljubljanske izkušnje pač. Tako sem mislil, vse dokler si pred leti nismo ogledali živalskega vrta v Pragi. Ta je približno trikrat večji od našega. Živali in ljudje imajo veliko več prostora, znotraj vrta so urejeni pokriti deli s tropsko klimo, kjer živijo živali iz teh področij. Bazeni za morske živali so veliki in atraktivni… Skratka neka druga zgodba.

Časi so se spremenili tudi pri nas. Živalski vrt se je nekoliko razširil, postal je obiskovalcem bolj prijazen, še vedno pa imajo živali ponekod zelo malo prostora, če se spomnim samo na velike mačke. Zato pa imajo toliko več prostora otroci, za katere so uredili zgledna igrišča in spustili cene letnih kart za toliko, da se nekaterim splača priti sem večkrat tedensko, samo igrat. Kot bi bil ljubljanski ZOO nekakšno otroško igrišče, kjer imajo tudi divje živali…

Obstaja pa vendarle en razlog, da je obisk tam lahko prav zanimiv. Narediš lahko kakšno dobro fotografijo. Prva zakonitost fotografiranja v živalskem vrtu je uporaba tele objektiva. Žival je namreč potrebno toliko približati, da fotografije ne moti nadležno ozadje kakšne ograje. Navadno najbolje uspejo drobni detajli eksotičnih živali, ki jih sicer ne srečamo v domačem okolju. Paziti je treba le še na čas in svetlobo, se pravi da slike ne »stresemo«. Potem je lep fotografski rezultat lahko hitro pred nami.