Danes sem mislil pisati o tem, kako je delo na radiu dinamično. Vendar pa sem si premislil popoldne, ko me je kot strela z jasnega, zadela novica, da je umrl eden izmed mladostnih kolegov. Pred manj kot desetimi dnevi smo se še videli in skupaj praznovali. Kot običajno je prišel sam, nekoliko poseben. Njegovi očesi sta bili nekoliko vsak k sebi. Tako je vedno dajal vtis, da te gleda. Menda je tudi šoferski izpit lažje naredil zato, ker je imel šef komisije občutek, da ves čas gleda tudi v retrovizor..
Bil zagret kajakš. Večkrat se je celo pripeljal z avtomobilom, na katerem je bil čoln že privezan. Za vsak primer. Razlagal je, kako se je letos odločil, da bo šel na ročni pogon, po Jadranu. Delal je na ljubljanskem gradu. Vedno poln zanimivih podrobnosti o tem, kaj se tam dogaja, posebno ob porokah. Izvedeli smo, da prenavlja kuhinjo in menda ga je slabost danes dopoldne obšla, ko je po stopnicah nosil bojler…
Ob ponedeljkih navadno popoldne odidem v atelje. Pripravljam razstavo, ki bo (če Bog da) jeseni v Ljubljani. Tokrat nisem mogel delati. Misli so mi venomer uhajale, spomini so se budili. Kje vse smo skupaj bili, kaj nas je držalo, »stare« Šiškarje, skupaj? Imel je samo 42 let. Je izpolnil svoje življenje? Kakšno sled je pustil v nas? Koga vse je imel rad in kdo vse se bo zaradi njegovega odhoda čutil bolj praznega?

V našem gozdu so danes sekali. On pa se je le nasmehnil in odveslal s svojim kajakom proti večnemu obzorju.