V soboto 20. junija je bil v Križankah koncert tria Eroika. Matjaž Robavs, Metod Žunec in Aljaž Farasin so v dveh urah nanizali skladbe, ki jih najdemo na novi plošči in tudi tiste s katerimi so debutirali pred dvema letoma. Simfonični orkester RTV Slovenija je vodil aranžer in producent njihovih skladb Patrick Greblo. Kot je večkrat prijazno omenil Matjaž Robavs, „zvesta“ publika, je koncert sprejela več kot hvaležno, z dolgimi aplavzi in na koncu stoje. Osebno mi je bil večer všeč, kljub vsemu pa se mi je porodilo nekaj predlogov, misli, ki so jih fantje (morda) izpustili.

1. Naj začnem pri garderobi. Kot trije najpomembnejši nastopajoči bi si zaslužili nekaj bolj izstopajoče suknjiče. Namreč vsi na odru so bili v črnem in tako so se kar nekako izgubili. Še dobro, da so imeli tako izstopajoče čevlje...
2. Če Eroiko primerjam npr z zasedbo Il Divo ali pa s tremi tenorji, pogrešam nekaj tistega blišča, ki stopi na oder z njimi. Matjaž, Metod in Aljaž so delovali pretirano skromno, uslužno do dirigenta (ki je edini odigral vlogo alfa samca...). Skratka nekaj glamurja. Na trenutke je Robavsu to uspelo s kakšno lepo mislijo, a že v naslednjem trenutku se je sicer simpatično „pohecal“, a tista čarobnost je razvodenela.
3. Program je bil izbran premišljeno. Pripomnil bi le, da jim glasovno zelo ustrezajo klasične, operne arije. Tam se res pokaže njihov razpon in moč glasov. Žal pa je bilo tega v programu še najmanj.
4. In za konec še vprašanje o javnem zahvaljevanju sponzorjem. Lahko razumem, da je to v teh časih potrebno. Vendar pa je bilo vsaj (meni) moteče. Prav komično je bilo videti predsednika uprave Mure, ki je na oder prikorakal slabše oblečen kot so bili oni (ni nosil Murine obleke)... Vsem frizerkam in zobozdravnicam pa bi se lahko zahvalili na kakšnem bolj intimnem koncertu, tu pa bi le našteli njihova imena ali jih zavrteli na ekranu...

Morda bi kdo lahko rekel, da iščem dlako v jajcu. Niti ne. Gre le za malenkosti, ki bi večer lahko naredili vrhunski, tako pa je bil „le“ odličen.