V Sloveniji laž postaja vrednota. Znajti se je treba. Tako nas učijo najvišji državni uradniki, tisti ki so bili izbrani za to, da vodijo državo. Ne kakšno majhno podjetje, ampak državo. Ta država ima dva milijona prebivalcev, ki so tem ljudem na nek način dali mandat, da upravljajo z njihovo varnostjo, zunanjo politiko, gospodarstvom, zdravstvom… Gre torej za ljudi na prvih mestih, za tiste, ki na gostijah sedijo poleg ženina.

In če je njim resnica toliko mar, kot se kaže v zadnjih dneh, zakaj naj bi od svojih državljanov pričakovali kaj drugega? Ko bodo ti državljani prijavljali svoje dohodke za dohodnino, zakaj bi bili pošteni? Ko se jim bo nudila prilika za krajo, zakaj bi se ji uprli? (laž in kraja sta zelo skupaj, mar ne?) Saj tudi drugi tako delajo, celo ministri?
Ministri dobljeni na laži, Pahorjevi mladinci, državi in državljanom res ne morejo biti v ponos. To kaže, da je nekaj gnilega v naši deželi, kot je zapisal že Cankar. Ni mi jasno, kako to, da se potem z lažjo opravi tako nonšalantno: bila je le napaka… se zgodi… vsakomur… Kdaj bomo že odločno rekli, da to ni res? Ne zgodi se vsakemu! Niso vsi ljudje isti, nimajo vsi istih vrednot! In tudi vsi politiki niso enaki.
Ubogi Pahorjevi Kekci, pravzaprav jih pomilujem. Kažejo, kako niso dorasli položajem, ki jih zasedajo. Kažejo, kako postavljajo sebe, svoje koristi in ugodnosti, pred splošne, v katerih službi so. Namreč javnega dobrega. To naj bi namreč bila država, tista, ki skrbi za javno dobro. In ko si država privošči laž, nismo daleč od anarhije.