Ljudje imamo navado, da »predalčkamo«. To je na nek način naš obrambni mehanizem, da stvari uredimo in pospravimo. Žal to delamo tudi z ljudmi. Nekoga vidimo za nekaj trenutkov in glede na prvi vtis, si že ustvarimo mnenje o njem in ga uvrstimo nekam na nevidno lestvico. Pa je to prava sodba o njem? Se nismo morda o njem kje zmotili? Poznamo vsa dejstva? Priznam, da imam s tem težave, čeprav sem si že večkrat rekel, da bom deloval drugače. Na to me je nekoč opomnilo sledeče:

UVOD:
Med tednom gremo večkrat na sprehod v Mostec. Otroci se radi potepajo v hladu visokih dreves ljubljanskega »Centralnega parka«. Tam je tudi veliko otroško igrišče, ob njem gostilnica in le malo naprej skakalnice. Občasno se po makadamu, ki vodi do tega zbira kolikor toliko čistega ljubljanskega zraka, pripelje kakšen avtomobil, čeprav je dostop z avtomobili dovoljen le za dostavo ali pa do skakalnic, kamor otroke s težkimi skakalnimi smučmi na trening vozijo starši. Človek res ne razume, zakaj bi se nekdo do tega templja narave pripeljal in ne pripešačil, saj gre le za nekaj sto metrov. Kljub vsemu pešci vedno požiramo prah makadama… in si mislimo svoje (sodimo).
ZGODBA:
Verjetno sem bil po delu še vedno nekoliko v svojih mislih. Pred nas je zapeljal večji avto in ustavil pri otroškem igrišču. »Kaj res niso mogli peš, teh nekaj metrov?«, mi je ušlo tako glasno, da so me slišali tudi otroci. Vrata so se odprla in izstopil je starejši moški, ki je nato iz zadnjega sedeža pomagal… slepemu (verjetno sinu) invalidu. Prav pazljivo ga je pospremil do gugalnice, kjer se je sicer po postavi že odrasli sin, usedel in veselo zagugal. Oče pa se je usedel na klopco in ga potrpežljivo čakal.
Ugriznil sem se v ustnico…

Pred dnevi sem slišal v naši informativni oddaji, novico iz Rima, kjer je potekalo mednarodno srečanje narodnih komisij za duhovne poklice. Zelo zanimiva mi je bila beseda avstrijskega teologa, dekana teološke fakultete iz Dunaja Paula Zuhlenerja, ki je navzočim spregovoril o akutni temi krize duhovnih poklicev v Evropi. Iz sociološkega vidika je o problemu duhovnih poklicev razmišljal kot o problemu vizije, ki je Cerkev danes, podobno, kot v Stari zavezi duhovnik Heli in Samuel, ne prepoznata. Zato spita! Na nek način Cerkvi manjka notranje moči, da bi se prebudila in odgovorila na klic: »Govori Gospod, tvoj hlapec posluša.« Druga težava pa je po Zuhlenerjevem mnenju razklanost med modernim svetom in Cerkveno kulturo, ki je getoizirana in zato nezmožna dialoga.

To so vsekakor zelo drzne misli, ki kažejo, da se v Cerkvi resno sprašujemo, kje je naša pot in kako moramo odgovoriti na znamenja časov. Vprašanje je samo kako? Kljub vsemu je velik korak že to, da si nekdo od uglednih teologov upa na glas poudariti, da je treba bolj resno delati tudi na vizijah. Da je treba resno in jasno usmeriti krmilo naše ladje k Kristusu. In mu odgovoriti. Potem se bo tudi kriza duhovnih poklicev pokazala v drugačni luči.

Pa spet prihaja čas, ko se službene dolžnosti umikajo bolj umirjenemu času. Nekateri odhajajo v gore in se tam v kamnitem gradu znojijo ter uživajo v razgledu. Drugi gredo na potep v kakšno tujo državo, se ustavijo v zanimivih krajih, raziskujejo znamenitosti, zgodovino, umetnostne zaklade. Nekateri gredo na morje, kjer uživajo v vodi, drugačni klimi, večernih postankih v gostilnah ob obali… Dopust, pa naj je še tako naporen, zaradi vožnje, poti ki jo opravimo, pa je vendarle počitek, saj živimo drugačno življenje, kot doma. Bolj se (upam) posvetimo družini, zjutraj nas ne čakata služba in šola. Vse je bolj sproščeno.

Osebno še zdaleč nisem pripadnik misli, da ti mora v času dopusta vse pasti iz rok. Da se samo uležeš in pražiš, da ti morajo streči, za teboj pospravljati in potem je to počitek. Ne, ne! Za pravi dopust si je treba vzeti tudi dobro knjigo, oditi vsaj kakšno uro peš po kraju kjer si, odkriti kaj novega, vstati tako zgodaj, da si privoščiš ogled sončnega vzhoda, ne pozabiti na vsakodnevno rekreacijo… In ko se znebiš navezanosti na televizor, radio in časopis, brezskrbno zaspati. Tega si želim in privoščim tudi vam!

Pred 60. leti (9. julija) so prišli v koncentracijsko taborišče Goli otok, prvi zaporniki. Glede na trditve Mirana Potrča (SD) in njegovega kroga, da se je pri nas v začetku petdesetih let zaključilo obdobje partijskega terorja in da smo od takrat živeli praktično v svobodi, bi rad pripomnil le to, da zgodovina neusmiljeno govori drugače. Z dejstvi in dokazi. Zato nekaj poudarkov ob obletnici Golega otoka, ki so bili navedeni na okrogli mizi z naslovom 60. obletnica odhoda prvih slovenskih zapornikov na Goli otok. Okrogla miza je potekala danes, v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo.
Zgodovinar dr. Aleš Gabrič je poudaril, da so bila razhajanja med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo oz. t.i. informbirojevski spor odraz tega, da so jugoslovanski komunisti želeli biti bolj stalinovski od Stalina. Jugoslovanske oblasti so želele dokazati svojo pravovernost in šele ko so spoznale, da jim Stalin ne zaupa več, se je začelo obdobje najbolj rigidnih ravnanj. Med slednjimi "groba faza" kolektivizacije, razlastitev malih podjetnikov. To tudi posledica tega, da je bil Tito po svoje najbolj podoben Stalinu. Kult osebnosti je enak ali pa celo deloma močnejši.

Raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino Gabrič je ob tem spomnil, da je bilo število zapornikov, ki so bili na Goli otok poslani "na družbeno koristno delo", torej brez sodne obsodbe, bistveno višje od tistih, ki so bili formalno obsojeni.
Družbeno koristno delo ni bilo namenjeno, tako Gabrič, izstradanju zapornikov, pač pa "izpolnjevanju petletnega plana s suženjsko delovno silo".
Goli otok oz. obračunavanje z informbirojevci je po besedah Gabriča sicer izhajalo iz strahu pred peto kolono in poskusom njene izolacije, ob tem pa je opozoril, da takšnega "preventivnega" ravnanja na noben način ni mogoče opravičiti.
Na vprašanje, ali je mogoče izpostaviti odgovorne za Goli otok, je Gabrič opozoril, da dokumentov o tem ni, je pa jasno, da sta bila odgovorna tedanje državno in partijsko vodstvo.
Bivši zapornik na Golem otoku in dolgoletni predsednik Društva žrtev komunističnega nasilja Miha Cenc pa je ocenil, da je bil Goli otok v bistvu "interni zapor partije". Kot je namreč pojasnil, je Goli otok služil tudi npr. temu, da so se partijski funkcionarji, tudi na nižjih ravneh, znebili njim neljubih posameznikov oz. konkurentov v politični karieri. V zvezi z mnenji, da se je partijski teror v 50. letih končal, pa je Cenc dejal, da je partijski protekcionizem trajal vse do leta 1990.

Dvakratni zapornik, sicer pa direktor Zavoda za oživitev civilne družbe Andrej Aplenc, je kot značilnost Golega otoka navedel kombinacijo "skrajnega fizičnega in psihičnega pritiska", ki je bil usmerjen v to, da posameznik stori etično zgrešeno dejanje, končni učinek pa je bil, da se je marsikateri zapornik moralno "zlomil".
Direktorica Študijskega centra za narodno spravo Andreja Valič je v uvodu k okrogli mizi ocenila, da taborišče na Golem otoku "sodi med evidentne množične in sistemske kršitve, ki jih je izvajala jugoslovanska totalitarna oblast v času po drugi svetovni vojni".
Dodala je, da je trpljenje žrtev "skupni imenovalec, okoli katerega se je zedinila tudi Evropa" oz. Evropski parlament v svoji resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu, pred nekaj dnevi pa je po njenih besedah tudi Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi sprejela posebno resolucijo, v kateri podpira resolucijo Evropskega parlamenta in pobudo o spominskem dnevu za vse žrtve totalitarnih režimov, 23. avgustu. Center se bo po njenih navedbah skupaj z Muzejem novejše zgodovine in RTV Slovenija pripravil na obeležitev tega dneva z javno projekcijo filma o Angeli Vode na gradu Rajhenburg nad Brestanico.
Kot je znano, so tedanje jugoslovanske komunistične oblasti 9. julija 1949 na taborišče na Golem otoku poslale prve zapornike, tudi iz Slovenije. STA

Pa smo ga dobili. Ministra znotraj leve vlade, ki se je s svojo izjavo o obdavčitvi »samcev«, izstrelil na desno. Verjamem, da je, kar se številk tiče, dobro preračunal, kaj to pomeni. Verjamem tudi, da je v tej izjavi več modrosti kot populizma (zakaj bi se namreč želel prikupiti desnim volilcem), kajti kdo bo čez dvajset let delal za naše pokojnine, če ne bo naraščaja? Na nek način gre za nadaljevanje razmisleka o povečanem številu rojstev v letu 2008. To je le korak, ena izmed rešitev po katerih sem se spraševal in ki naj bi državo naredili bolj prijazno novemu življenju.

Ampak že v naslednjem trenutku se je zazdelo, da vlada deluje kot razglašen orkester. Da pluje njihova barka brez kompasa, da kapitan ne ve kaj govori prvi oficir in da ostali člani tudi približno ne delujejo kot posadka, ampak kot skupina individualistov, vsak s svojimi interesi. Spomnimo se samo famozne seje vlade, ki so jo pomotoma prenašali… Minister Lahovnik je to izjavo zavrnil kot neumnost, Gaspari se z njo ne strinja, Pavlinič Krebsova izjavlja, da o tem sploh niso razpravljali, predsednik Pahor pa je ministre pozval naj premislijo kaj govorijo, ker so za izjave odgovorni…
Meni pa se še vedno zdi, da bi bila to lahko dobra ideja, čeprav Križanič pravi, da ga nismo čisto dobro razumeli. Vsak ga je pač razumel, kot ga je hotel. Dejstvo je, da če štejemo samo osnovne stroške, družini s tremi vzdrževanimi otroki, ostane bistveno manj na koncu meseca, kot pa nekomu, ki živi sam, ali pa samo s partnerjem. In zato Križaničevo idejo, pa čeprav jo je na koncu relativiziral, močno podpiram.
Če ne bomo stimulirali okolja, ki bo do novih življenj prijazno, potem se moramo res bati za našo prihodnost.