Pa smo ga dobili. Ministra znotraj leve vlade, ki se je s svojo izjavo o obdavčitvi »samcev«, izstrelil na desno. Verjamem, da je, kar se številk tiče, dobro preračunal, kaj to pomeni. Verjamem tudi, da je v tej izjavi več modrosti kot populizma (zakaj bi se namreč želel prikupiti desnim volilcem), kajti kdo bo čez dvajset let delal za naše pokojnine, če ne bo naraščaja? Na nek način gre za nadaljevanje razmisleka o povečanem številu rojstev v letu 2008. To je le korak, ena izmed rešitev po katerih sem se spraševal in ki naj bi državo naredili bolj prijazno novemu življenju.

Ampak že v naslednjem trenutku se je zazdelo, da vlada deluje kot razglašen orkester. Da pluje njihova barka brez kompasa, da kapitan ne ve kaj govori prvi oficir in da ostali člani tudi približno ne delujejo kot posadka, ampak kot skupina individualistov, vsak s svojimi interesi. Spomnimo se samo famozne seje vlade, ki so jo pomotoma prenašali… Minister Lahovnik je to izjavo zavrnil kot neumnost, Gaspari se z njo ne strinja, Pavlinič Krebsova izjavlja, da o tem sploh niso razpravljali, predsednik Pahor pa je ministre pozval naj premislijo kaj govorijo, ker so za izjave odgovorni…
Meni pa se še vedno zdi, da bi bila to lahko dobra ideja, čeprav Križanič pravi, da ga nismo čisto dobro razumeli. Vsak ga je pač razumel, kot ga je hotel. Dejstvo je, da če štejemo samo osnovne stroške, družini s tremi vzdrževanimi otroki, ostane bistveno manj na koncu meseca, kot pa nekomu, ki živi sam, ali pa samo s partnerjem. In zato Križaničevo idejo, pa čeprav jo je na koncu relativiziral, močno podpiram.
Če ne bomo stimulirali okolja, ki bo do novih življenj prijazno, potem se moramo res bati za našo prihodnost.