Pred 60. leti (9. julija) so prišli v koncentracijsko taborišče Goli otok, prvi zaporniki. Glede na trditve Mirana Potrča (SD) in njegovega kroga, da se je pri nas v začetku petdesetih let zaključilo obdobje partijskega terorja in da smo od takrat živeli praktično v svobodi, bi rad pripomnil le to, da zgodovina neusmiljeno govori drugače. Z dejstvi in dokazi. Zato nekaj poudarkov ob obletnici Golega otoka, ki so bili navedeni na okrogli mizi z naslovom 60. obletnica odhoda prvih slovenskih zapornikov na Goli otok. Okrogla miza je potekala danes, v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo.
Zgodovinar dr. Aleš Gabrič je poudaril, da so bila razhajanja med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo oz. t.i. informbirojevski spor odraz tega, da so jugoslovanski komunisti želeli biti bolj stalinovski od Stalina. Jugoslovanske oblasti so želele dokazati svojo pravovernost in šele ko so spoznale, da jim Stalin ne zaupa več, se je začelo obdobje najbolj rigidnih ravnanj. Med slednjimi "groba faza" kolektivizacije, razlastitev malih podjetnikov. To tudi posledica tega, da je bil Tito po svoje najbolj podoben Stalinu. Kult osebnosti je enak ali pa celo deloma močnejši.

Raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino Gabrič je ob tem spomnil, da je bilo število zapornikov, ki so bili na Goli otok poslani "na družbeno koristno delo", torej brez sodne obsodbe, bistveno višje od tistih, ki so bili formalno obsojeni.
Družbeno koristno delo ni bilo namenjeno, tako Gabrič, izstradanju zapornikov, pač pa "izpolnjevanju petletnega plana s suženjsko delovno silo".
Goli otok oz. obračunavanje z informbirojevci je po besedah Gabriča sicer izhajalo iz strahu pred peto kolono in poskusom njene izolacije, ob tem pa je opozoril, da takšnega "preventivnega" ravnanja na noben način ni mogoče opravičiti.
Na vprašanje, ali je mogoče izpostaviti odgovorne za Goli otok, je Gabrič opozoril, da dokumentov o tem ni, je pa jasno, da sta bila odgovorna tedanje državno in partijsko vodstvo.
Bivši zapornik na Golem otoku in dolgoletni predsednik Društva žrtev komunističnega nasilja Miha Cenc pa je ocenil, da je bil Goli otok v bistvu "interni zapor partije". Kot je namreč pojasnil, je Goli otok služil tudi npr. temu, da so se partijski funkcionarji, tudi na nižjih ravneh, znebili njim neljubih posameznikov oz. konkurentov v politični karieri. V zvezi z mnenji, da se je partijski teror v 50. letih končal, pa je Cenc dejal, da je partijski protekcionizem trajal vse do leta 1990.

Dvakratni zapornik, sicer pa direktor Zavoda za oživitev civilne družbe Andrej Aplenc, je kot značilnost Golega otoka navedel kombinacijo "skrajnega fizičnega in psihičnega pritiska", ki je bil usmerjen v to, da posameznik stori etično zgrešeno dejanje, končni učinek pa je bil, da se je marsikateri zapornik moralno "zlomil".
Direktorica Študijskega centra za narodno spravo Andreja Valič je v uvodu k okrogli mizi ocenila, da taborišče na Golem otoku "sodi med evidentne množične in sistemske kršitve, ki jih je izvajala jugoslovanska totalitarna oblast v času po drugi svetovni vojni".
Dodala je, da je trpljenje žrtev "skupni imenovalec, okoli katerega se je zedinila tudi Evropa" oz. Evropski parlament v svoji resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu, pred nekaj dnevi pa je po njenih besedah tudi Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi sprejela posebno resolucijo, v kateri podpira resolucijo Evropskega parlamenta in pobudo o spominskem dnevu za vse žrtve totalitarnih režimov, 23. avgustu. Center se bo po njenih navedbah skupaj z Muzejem novejše zgodovine in RTV Slovenija pripravil na obeležitev tega dneva z javno projekcijo filma o Angeli Vode na gradu Rajhenburg nad Brestanico.
Kot je znano, so tedanje jugoslovanske komunistične oblasti 9. julija 1949 na taborišče na Golem otoku poslale prve zapornike, tudi iz Slovenije. STA