»Samo kritiziraš«, me je včeraj opozoril kum (poročna priča, na katerega mnenje veliko dam). Zamislil sem se. Je mogoče, da me k pisanju spodbujajo samo stvari, ki so slabe? Tiste ob katerih je treba jamrati? In na to me je opozoril ravno, ko je bil gost na radiu misijonar Pedro Opeka. Ta pravi, da je neskončno bolj pomembno, da za sočloveka vsaj nekaj konkretnega storimo, kot pa da o krivicah samo jadikujemo.
Razlika je očitna: storiti – tarnati. Pedro Opeka je na Madagaskarju storil zelo oprijemljiv čudež, ko je ljudem dal upanje. Na smetišču je začel zidati mesto, tistim ki so tam iskali stvari za preživetje, je ponudil streho in delo. Ni se ustavil ob preprekah, ampak so mu bile te spodbuda za delo naprej. Več lahko preberete tu.

Poleg tega je preznik Brezmadežne. Maksimiljan Kolebe, njen veliki častilec, mučenec druge svetovne vojne, prav tako ni le sedel in se jezil. Danes bom aktiven delovalec, ne samo kritik!

Drugo svečko smo prižgali na adventnem venčku. Temno sobo je osvetlila nova luč. Sonce je na nebu le še 8 ur in 47 minut, zato nas tema obdaja večji del dneva. Pozimi se naučimo ceniti svetlobo in toploto. Tudi v pripravi na božični praznik je tako. Lúči pomagamo. Vsak teden z eno svečko, dokler ne bo zasijala Luč vseh luči, Novorojeni. Takrat se bo začel, kako simbolično, daljšati tudi dan…
Naši predniki so vse to že davno domislili, ko je bil človek še bolj povezan z naravo. In vse to deluje tudi zdaj. Neke resnice se pač ne spreminjajo.
Ob začetku drugega adventnega tedna se želimo bolj poglobiti v skrivnost rojstva. Razmišljati o tem, da bi Bog lahko ubral tudi drugo pot. Ne bi se mu bilo treba roditi kot človek. A je ni! Kristjani tukaj vidimo upanje in ljubezen. Tistemu, ki je Vsemogočen, ki je pokrenil kolesje vsega kar je, ni bilo pod častjo roditi se na svet. Še več, roditi se kot reven, ubog, nemočen. V popolnem zaupanju v izbrano ženo in moža.
Druga svečka nam daje veliko snovi za razmislek. Le ustaviti se je treba, za trenutek stopiti iz vsakdanje rutine. Šele potem nam bo božična Luč zasvetila v polnosti.

To je mož, ki se pripelje od Lutkovnega gledališča mimo Magistrata do Tromostovja, vmes pozdravlja otroke in se pomenkuje z ljubljanskim županom. Na svoji opravi, ki res spominja na škofovsko, nima niti enega križa. Verjetno zato, ker bi to lahko izgledalo preveč katoliško, krščansko, skratka nesprejemljivo za drugače misleče. Škof že ne more biti, ker bi bil sicer Stresov (pa Rodetov) stanovski kolega, ampak to se v Ljubljani pač ne bi spodobilo. Tako so mu vrli Ljubljančani vso to »navlako« umaknili, ga posadili v nekakšen kvazi tramvaj in popeljali po središču mesta. V nekem članku je bilo zapisano, da so pred njim parkeljni zažigali kadilo, ampak mislim, da novinar samo ni dobro videl, da so le ustvarjali »umetno meglo«. In točno tak je Ljubljanski miklavž (namenoma takole napisano): podoba, ki ustvarja meglo.

Zato se mi zdi vsak župnijski Miklavž bolj avtentičen in bolj pristen od ljubljanskega. V uteho mi je, da ga bo večina veroukarjev doživela v svojem župnijskem občestvu, ob prepevanju adventnih in ne božičnih pesmi. Da tam obilica luči ne bo prekrivala naše notranje praznine. Namreč, kje je bistvo vsega? Miklavževanje ni parada s povorko pravljičnih bitij. Ni modna revija, ni nekaj plitvega… Miklavževanje je nagrada za prizadevanje, je nekaj osebnega, morda spodbuda. Spominjam se, da sem moral za prejem darila tudi nekaj storiti, zmoliti molitev, pokazati nekaj veroučnega znanja. V Ljubljani smo bili danes svetlobna leta od tega.
Nismo si niti zastavili pravih vprašanj. Kakšen je namen obdarovanja? Darovati del sebe. Iz sebe. Pri tem pa nam lahko pomaga zgled krščanske dobrodelnosti, ki jo ponuja krščanski svetnik, škof v Miri, sv. Miklavž.

Tole je ilustracija Zvonka Čoha iz zadnjega Cicidoja, revije Mladinska knjiga za otroke od 2. leta starosti naprej.

Takoj me je popadla sveta jeza, ko sem zagledal tole »novo« podobo družine. Včasih je medved z medvedko dobil malega medota. In to je bila družina. Danes v času preigravanja takih in drugačnih redifinicij družine, pa je družina taka, da ima lahko medved s kravo tudi zajčka in veveričko… Človek kar težko verjame na kaj bi radi navadili naše otroke. Kako bi radi spremenili znane vzorce. Temu se reče prikrito agitiranje. Mislim, da so urednice Cicidoja prav dobro vedele za kaj gre.
Na nas starših pa je ali bomo kaj pripomnili ali se bomo z vsem strinjali. Morda mi bo kdo rekel, da vidim strahove, vendar pa se mi zdi, da gre za anomalijo, ki nam bo na dolgi rok še kako škodila. Saj je vseeno, samo da se imajo radi…
Zgodba je zelo podobna tistemu, kar se dogaja v časopisih, kjer smo priča prikritemu izražanju podpore novemu družinskemu zakoniku, tudi tam, kjer naj bi novinarji le sporočali objektivna dejstva. Kako naj si sicer razlagam naslov, da ima nov družinski zakonik 15.000 nasprotnikov? Se vam ne zdi zanimivo, da niso zapisali, da je peticijo za ohranitev družine kot skupnosti moškega, ženske in otroka podprlo 15.000 podpornikov. Se pravi nasprotniki in podporniki. Jasna opredelitev! Nasprotnik je seveda nekdo, ki je nestrpen, ksenofob, negativec, podpornik pa bi bil tisti, ki podpira, si prizadeva za nekaj, pozitivec. Ampak tistih, ki so ohranitev naravnega stanja stvari pač ne moremo imeti za pozitivne. Vse to izhaja iz prikritega agitiranja, ki ga mediji vršijo na nas, mi pa jim nasedamo. Zato bodite čuječi tudi tam, kjer ste do zdaj mislili, da to ni treba, recimo pri otroških revijah!

3. december je bil veseli dan slovenske kulture. Ob Prešernovem rojstnem dnevu, je ta prireditev v nekaj letih postala najmnožičnejša enodnevna kulturna manifestacija pri nas. Muzeji, galerije, gledališča, kulturni domovi… ta dan odprejo svoja vrata in tja brezplačno spustijo kulture »lačne« obiskovalce.
Tudi naša četica se je včeraj odpravila v hrame kulture. Že pred odhodom sem izbral, kaj si bomo ogledali, tako da nismo raziskovali na slepo. Najprej smo si v Narodni galeriji ogledali razstavo Risba na slovenskem 1. del, potem smo odšli v Moderno galerijo na razstavo Zorana Mušiča in na koncu še v Mestni muzej, kjer nas je zanimal Jakopičev atelje, ki je predstavljen kot zadnja muzejska pridobitev. Opazili smo nenavadno veliko obiskovalcev, kar pomeni da je taka prireditev še kako potrebna in da so cene vstopnic očitno prepreka za bolj množičen obisk razstav, gledališč, koncertov… Otroci so bili na koncu zadovoljni, polni vtisov, nagovorjeni. Ves čas do doma so opisovali videno, vtise. Bilo nam je lepo.

Atelje Riharda Jakopiča.

Zvečer pa sem se odpravil še na predstavitev knjige Molitve dr. Mihe Pintariča. Nekoč je bil moj profesor na SŠOF-ju. Knjiga, ki sta jo včeraj predstavljala z dr. Igorjem Škamprletom, je zbirka nekoliko drugačnih »molitev«. Kratkih, humornih, iskrivih prebliskov o tem, kako se z Bogom (če smatramo, da je molitev pogovor z Bogom) pogovarjajo ateist, fotograf, karikaturist, smrt… na koncu tudi hudič. Knjigo vsekakor priporočam v meditacijo, saj nam v razmislek ponuja, kar nekaj orehov s katerimi se mora vsak človek nekoč soočiti.

Miha Pintarič v pogovoru z Igorjem Škamprletom.

Dodajam pa še Molitev karikaturista v avtorjevi interpretaciji.