3. december je bil veseli dan slovenske kulture. Ob Prešernovem rojstnem dnevu, je ta prireditev v nekaj letih postala najmnožičnejša enodnevna kulturna manifestacija pri nas. Muzeji, galerije, gledališča, kulturni domovi… ta dan odprejo svoja vrata in tja brezplačno spustijo kulture »lačne« obiskovalce.
Tudi naša četica se je včeraj odpravila v hrame kulture. Že pred odhodom sem izbral, kaj si bomo ogledali, tako da nismo raziskovali na slepo. Najprej smo si v Narodni galeriji ogledali razstavo Risba na slovenskem 1. del, potem smo odšli v Moderno galerijo na razstavo Zorana Mušiča in na koncu še v Mestni muzej, kjer nas je zanimal Jakopičev atelje, ki je predstavljen kot zadnja muzejska pridobitev. Opazili smo nenavadno veliko obiskovalcev, kar pomeni da je taka prireditev še kako potrebna in da so cene vstopnic očitno prepreka za bolj množičen obisk razstav, gledališč, koncertov… Otroci so bili na koncu zadovoljni, polni vtisov, nagovorjeni. Ves čas do doma so opisovali videno, vtise. Bilo nam je lepo.

Atelje Riharda Jakopiča.

Zvečer pa sem se odpravil še na predstavitev knjige Molitve dr. Mihe Pintariča. Nekoč je bil moj profesor na SŠOF-ju. Knjiga, ki sta jo včeraj predstavljala z dr. Igorjem Škamprletom, je zbirka nekoliko drugačnih »molitev«. Kratkih, humornih, iskrivih prebliskov o tem, kako se z Bogom (če smatramo, da je molitev pogovor z Bogom) pogovarjajo ateist, fotograf, karikaturist, smrt… na koncu tudi hudič. Knjigo vsekakor priporočam v meditacijo, saj nam v razmislek ponuja, kar nekaj orehov s katerimi se mora vsak človek nekoč soočiti.

Miha Pintarič v pogovoru z Igorjem Škamprletom.

Dodajam pa še Molitev karikaturista v avtorjevi interpretaciji.