»Samo kritiziraš«, me je včeraj opozoril kum (poročna priča, na katerega mnenje veliko dam). Zamislil sem se. Je mogoče, da me k pisanju spodbujajo samo stvari, ki so slabe? Tiste ob katerih je treba jamrati? In na to me je opozoril ravno, ko je bil gost na radiu misijonar Pedro Opeka. Ta pravi, da je neskončno bolj pomembno, da za sočloveka vsaj nekaj konkretnega storimo, kot pa da o krivicah samo jadikujemo.
Razlika je očitna: storiti – tarnati. Pedro Opeka je na Madagaskarju storil zelo oprijemljiv čudež, ko je ljudem dal upanje. Na smetišču je začel zidati mesto, tistim ki so tam iskali stvari za preživetje, je ponudil streho in delo. Ni se ustavil ob preprekah, ampak so mu bile te spodbuda za delo naprej. Več lahko preberete tu.

Poleg tega je preznik Brezmadežne. Maksimiljan Kolebe, njen veliki častilec, mučenec druge svetovne vojne, prav tako ni le sedel in se jezil. Danes bom aktiven delovalec, ne samo kritik!