To je mož, ki se pripelje od Lutkovnega gledališča mimo Magistrata do Tromostovja, vmes pozdravlja otroke in se pomenkuje z ljubljanskim županom. Na svoji opravi, ki res spominja na škofovsko, nima niti enega križa. Verjetno zato, ker bi to lahko izgledalo preveč katoliško, krščansko, skratka nesprejemljivo za drugače misleče. Škof že ne more biti, ker bi bil sicer Stresov (pa Rodetov) stanovski kolega, ampak to se v Ljubljani pač ne bi spodobilo. Tako so mu vrli Ljubljančani vso to »navlako« umaknili, ga posadili v nekakšen kvazi tramvaj in popeljali po središču mesta. V nekem članku je bilo zapisano, da so pred njim parkeljni zažigali kadilo, ampak mislim, da novinar samo ni dobro videl, da so le ustvarjali »umetno meglo«. In točno tak je Ljubljanski miklavž (namenoma takole napisano): podoba, ki ustvarja meglo.

Zato se mi zdi vsak župnijski Miklavž bolj avtentičen in bolj pristen od ljubljanskega. V uteho mi je, da ga bo večina veroukarjev doživela v svojem župnijskem občestvu, ob prepevanju adventnih in ne božičnih pesmi. Da tam obilica luči ne bo prekrivala naše notranje praznine. Namreč, kje je bistvo vsega? Miklavževanje ni parada s povorko pravljičnih bitij. Ni modna revija, ni nekaj plitvega… Miklavževanje je nagrada za prizadevanje, je nekaj osebnega, morda spodbuda. Spominjam se, da sem moral za prejem darila tudi nekaj storiti, zmoliti molitev, pokazati nekaj veroučnega znanja. V Ljubljani smo bili danes svetlobna leta od tega.
Nismo si niti zastavili pravih vprašanj. Kakšen je namen obdarovanja? Darovati del sebe. Iz sebe. Pri tem pa nam lahko pomaga zgled krščanske dobrodelnosti, ki jo ponuja krščanski svetnik, škof v Miri, sv. Miklavž.