Od danes pa do 23. maja bo v torinski stolnici, po desetih letih, spet na ogled Torinski prt, sveti sindon, Jezusov mrtvaški prt, peti evangelij…, kot ga nekateri imenujejo. Nekaj na to temo sem pred leti pisal za revijo Ognjišče, pa naj povzamem nekaj podatkov, ki nam lahko dajo misliti…
„Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu.“ (Jn 20, 3-7).
Med opombami omenjenega odlomka sicer piše še, da beseda povoj grško sicer pomeni ›trak, povoj‹, vendar pa tu verjetno označuje dragoceno laneno platno, v kakršno so zavijali mrliče; iz nobenega vira namreč ni razvidno, da bi Judje (kakor npr. Egipčani) kdaj pokojnike zavijali v povoje.

Kaj nam kaže mrtvaški prt? Na prtu, ki je obrobljen z ožganinami, opazimo sprednji in zadnji odtis umrlega človeka, ki je bil hudo prebičan in križan. Kljub temu vidimo obličje, iz katerega sije ganljiva in pretresljiva notranjost, skrivnostna lepota, mistična vedrina, najvišja moralna moč, nadčloveška privlačnost, in velik mir. Slika, ki jo vidimo je razpoznavna kot fotografski negativ. Na prtu so vidni odtisi treh vrst: sledi telesa, sledi krvi in sledi ki so posledica požara. Tridimenzionalna slika, ki jo lahko naredijo sodobni računalniki kaže, da je prsni koš v vdihu. Roki sta spredaj prekrižani. Med prsti manjka odtis palca, kar se je zgodilo zaradi pretrganja živca, ki je povzročil paralizo prsta in njegovo ukrivljenje. Tudi na kolenih vidimo sledi ran. Po vsej hrbtni strani se vidijo mnoge rane zaradi bičanja. Puščica, ki je križanemu prebodla stran, je vstopila med petim in šestim rebrom. Žebelj je bil zabit v zapestju v majhnem prostoru med kostmi, ne da bi jih strl. Podoba se presenetljivo ujema s tem, kar je napisano o trpljenju v Svetem pismu. Podrobnosti te anatomije izključujejo zlome kosti. To pa potrjuje tudi Sveto pismo, ki pravi: „Ko so prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog, ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda.“ (Jn 19, 33-34).
Radiokarbonska analize tkanine Torinskega prta z ogljikom C14 izpred nekaj desetletij, naj bi pokazale, da gre za srednejveški ponaredek. A vendar se zastavlja več vprašanj, kako bi bila podoba na prtu lahko delo človeka iz srednjega veka, če takrat fotografska tehnika negativa sploh še ni bila odkrita? Ne poznamo prav nobenega primera, da bi kak srednjeveški slikar slikal v tehniki negativa… Prav tako sledi krvi na Turinskem prtu izključujejo možnost ponaredka. Gre namreč za človeško kri, krvne skupine AB. To odkritje sega v leto 1981, ko je profesor Baima Bollone, sodni zdravnik iz Torina s posebno metodo raziskal nekaj niti, ki so bile vzete neposredno iz prta.

Zdravniki so ugotovili, da so na prtu odtisi venozne in arterijske krvi. Venozna kri, teče počasi in brez zastoja. Kri iz arterij pa brizga navzven iz rane. Na levi strani čela lahko opazimo strnjeno kri, ki teče iz vene v obliki črke Y. Iz položaja ven na glavi ugotovimo, da gre za popolno usklajenost strdkov na čelu, ki se vidijo na prtu in se prekrivajo kot zrcalna slika z arterijami in venami na človeški glavi. Po vseh teh ugotovitvah se lahko vprašamo: ali je to lahko delo človeških rok iz srednjega veka? Iz zgodovine medicine namreč vemo, da je razliko med arterijsko in venozno krvjo odkril Italijan zdravnik Andrea Cesalpino, ki je na medicinskem temelju obravnaval to razliko. Za njim pa še Anglež William Arvey leta 1628. Mrtvaški prt torej z vidika krvnih sledi, ki odgovarjajo trnjevi kroni, izključuje trditev, da bi nek umetnik leta 1300 lahko na tako popoln način reproduciral strditev venozne in arterijske krvi, 300 let pred odkritjem krvne cirkulacije.
Naslednji dokaz, ki govori o pristnosti prta pa je sam nastanek slike na prtu. Odtisi na prtu so namreč nastali v primeru, ko je nek močan svetlobni blisk osvetlil prt. Evangelist Janez govori o mešanici mire in aloe s katero so mazilili Jezusovo telo preden so ga pokopali.
S poskusi so pred leti skušali dokazati nastanek platna. Na laneno platno so položili raztopino aloe in mire, nanj projecirali krvne strdke v enaki obliki kot so na prtu in platno pustili na strnjeni krvi najprej 12 ur, nato 24 in še 36 ur. Sled se je pojavila takoj, ko je kri prišla v stik s platnom. Laneno platno, ki je pomočeno v aloo in miro je fotoobčutljivo in sicer dokler je vlažno. Najboljši čas za ohranitev odtisa, kot so na mrtvaškem prtu, je bil 36 ur, kar je tudi čas, ki ustreza času vstajenja. Poizkus so izvajali v podzemnih katakombah v Siracusi, kjer so dobili podobne pogoje, kot je bil nov grob, skopan v skalovju, o katerem govori evangelist Matej. Ugotovili so, da žarki X in laserski žarki, s katerimi so platno osvetljevali, na njem niso pustili sledi. Zato pa so imel več sreče z ultravijolični žarki, ki so že po prvih petih minutah na platnu pustili sled osvetlitve. Ultravijolični žarki pa so komponenta sončne svetlobe. Izgledalo je torej, kot da je v nekem trenutku temo groba, kjer je ležal križani, presvetlila močna svetloba iz telesa, ki je bilo zavito v prt. V določenem trenutku je torej od tam izšel blisk luči, kot je sončni žarek, in na platno so se odtisnile sledi, ki so danes vidne na Torinskem mrtvaškem prtu.
Seveda pa se zdaj zastavlja vprašanje ali je telo na svetem sindonu res Jezusovo telo? Morebiti gre za kateregakoli drugega križanega človeka?
Tudi pri tem si lahko pomagamo s Svetim pismom. O tem namreč govorita dva dogodka, ki sta opisana v evangeliju in na katera se lahko sklicujemo. Sveti Pavel iz Tarza je, ko je padel na zemljo in oslepel zaradi močne svetlobe vprašal: „Kdo si ti? Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš“ (Apd 9, 3-5). V Matejevem evangeliju je še bolj natančna pripoved. Na visoki gori se je Jezus spremenil vpričo Petra, Jakoba in Janeza. Matej še piše: „Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč.“ (Mt 17,2). Bi to torej lahko bil Jezus? Odgovor na to vprašanje je seveda prepuščeno vaši veri, kajti v Torinski prt ni potrebno verjeti! Lahko pa seznanitev z njim komu pomaga utrditi njegovo vero.

Dramski igralec Jurij Souček je na Velikonočni ponedeljek praznoval 81. rojstni dan. Korenina, ni kaj! Ni ga praznoval na Bahamih, v toplicah ali domu upokojencev, ampak v gledališču. Praznoval je z novo predstavo, monodramo Kurent Ivana Cankarja. Premiera je bila sicer že januarja, ampak ker z njo nastopi le enkrat mesečno, lahko rečem, da je predstava še čisto sveža.
Kaj ga preganja, da ne odloži že enkrat te igralske navade na obešalnik, sem ga vprašal pred dnevi, ko sva posnela pogovor za radio? »Nekaj bi še rad povedal, ne izpusti me še, hočem še migati…«, to so bili iskrivi odgovori, ki jih je natrosil med klepetom. In to, da ne bi hotel oditi z odrov s prašičkom Pipijem ali Miškolinom, ampak z nečem tehtnejšim... "S Cankarjem recimo! Ker mi imamo dve veličini, Prešerna in Cankarja. Potem dolgo ne nejdemo koga, ki bi jima segal dovolj visoko"

Cankarjev Kurent je boem. Podoba umetnika, nesprejetega, nerazumljenega, necenjenega… Delo ponuja številne možnosti razmisleka o ceni umetnika in umetniškega dela, o tem ali mora umetnik res umreti v bedi, da ga potem cenijo naslednje generacije…? To je tisto, kar pri svojih visokih letih, še hoče sporočati Jurij Souček.
Po predstavi smo se z direktorjem Mini teatra Robertom Waltlom in Součkovo ženo Mileno Moračo, zapletli še v prisrčen pogovor, kjer niso manjkale tudi sončne peripetije iz nam vsem dobro znanega Oliba, kjer se prav vsi poleti srečamo. Svet je majhen, ljudje pa tako le krožimo okoli svojih sonc…
Jurij Souček še enkrat vse najboljše!

Robert Waltl izroča šopek Juriju Součku po predstavi Kurent.

Ko sem videl Mijino reportažo o kuhanju jajc (vse najboljše mimogrede), sem se v trenutku odločil, da o barvanju jajc ne bom pisal (kar je preveč je preveč). Ampak potem sem danes zašel na našo stran omrežja Facebook (kamor res redko zaidem, vsem se opravičujem, ki me dodajate kot prijatelja na svoje mreže, ampak jaz enostavno nisem dovolj aktiven za Facebook…) in tam našel zastavljeno vprašanje, če je jajca letos sploh kdo barval z naravnimi barvili in samo negativne izkušnje. In sem se čutil nagovorjenega (spet pa ne toliko, da bi odgovarjal tam, ampak tu preko bloga).
Torej pri nas smo letos barvali jajca samo z naravnimi barvili. Uspeh ni kdo ve kakšen, vse barve so malo na rjavo, ampak so naravne, bio in ko bodo šli otroci od hiše, bodo imeli tudi to izkušnjo.
Začeli smo takoj po zajtrku, ker barvanje z naravnimi barvili traja dlje.

Glede čebulnih smo se odločili letos za olupke rdeče čebule in verjetno je to najbolj pričakovan (dober) rezultat.

Teran je prav tako pokazal svojo vijolično stran, posebej, ker se jajca obdajo s kristali in se nato bleščijo. Vendar pa niso enakomerno obarvana.

Tudi barvanje v žefraniki me je presenetilo. Menil sem, da z rumeno ne bo kaj prida, a je bil rezultat opogumljajoč.

Pravi črni čaj je bil drugo dobro presenečenje. Seveda smo ga kuhali brez vrečic. Menda te na koncu, če jajce pustiš dovolj dolgo v njem, pripelje skoraj do črne. No, pri nas je dobil tako lepo, toplo rjavo barvo.

Kava. Dolgo sem mislil, da rezultata sploh ne bo. Jajci sta se kuhali in kuhali. Potem, ko smo že skoraj obupali, pa se je vendarle pred nami pokazala nekoliko mat rjava barva, ki pa je bila nekoliko lisasta.

Najbolj nas je »hecala« zelena. Špinača, regrat, zeleni čaj, vse to smo spasirali precedili in v tej »juhi« kuhali jajca. Samo eno, tisto, ki smo ga tudi ohladili v »barvi« je izgledalo nekako zeleno rjavo…

Rdeče zelje pa smo kuhali že dan prej. Dobljeni sok smo uporabili na dva načina. Enega za barvanje kuhanega jajca, drugega pa za kuhanje v pigmentu. Oba rezultata sta namesto modre, oz roza barve dala nekaj rjavi oz sivi podobnega. Verjetno je bila napaka v tem, da nismo kuhali jajc kar v rdečem zelju, dan prej…
To je kratka reportaža. Rezultati so kakršni so, vsekakor posebni. In mi letos za spremembo nismo imeli pobarvanih prstov.

PS: Če kuhate teranove pirhe, jih skuhajte samo toliko kot jih boste pojedli starejši. Naši otroci namreč nočejo poizkusiti nobenega, »ker imajo gotovo okus po alkoholu!« Pa ga nimajo…
PSS: In še izjava naših otrok: "Mi imamo pa letos malo posebne!" Kaj vem, morda smo pa doma res malo posebni.

Pred nekaj dnevi (še v postu) sem bil pri Hudi jami v Laškem. Glede na vse povedano koli tega fenomena, bi človek pričakoval nek poseben režim na tem kraju. A ga ni. Tam pravzaprav ni nič. Hrib, vhod v rudnik, kapelica, dva kontejnerja, nekaj delavcev, sosed, ki popravlja motorje in nič drugega. Velika tišina. Molk. Obilica neizgovorjenih besed. Kraj, kjer se ne govori naglas. Vse to so pojmi, ki mi pridejo na misel. V kapelici gori le osamljena sveča, ob njej je samo samoten cvet.

Kaj se je na tem mestu dogajalo, sporoča besedilo v kapelici, ki jo je pred leti postavilo Društvo za ureditev prikritih grobišč, Franceta Permeta. Če tega ne bi bilo, pravzaprav ne bi vedeli, ali smo prišli prav ali ne. Kapelica je bila pred leti tudi vandalsko pomazana, a je zdaj spet zgledno urejena.

Če imate srečo in naletite na g. Alića, ki je upravnik rudnika, lahko v enem izmed kontejnerjev vidite skico rova in nekaj fotografij izkopanih trupel. Vse ostalo je očem skrito. Mehmedalija Alić je musliman. Pravzaprav je po sili razmer tisti, ki je odgovoren, da delo v rudniku poteka varno. Ni mu jasno kako lahko politika dovoli, da se s trupli tako manipulira. »Človek je človek! Vsak si zasluži grob. Tu so celotna trupla ohranjena. In poglejte, tu so kite žensk. Kako bi lahko bile ženske, vidi se da so bile mlade, vojne zločinke?« To so nekatera njegova vprašanja, ki nimajo odgovora, tudi leto od odkritja trupel.

Druga vprašanja se dotikajo njega in njegovih delavcev. Celo zimo so delali brez elektrike. »Kako naj delamo? Ves šiht pri minus sedem, kaplja po ljudeh. Potem pridejo se preoblečejo in odidejo domov. Naslednje jutro. Obleka je mokra. Ni se mogla posušiti. Ni elektrike. Naj to oblečejo ljudje?« Jezno zamahne nad mačehovskim odnosom do delavcev. A ti vendar delajo. Naredili so prostor za material, ki ga bodo zdaj vozili iz rudnika, saj so slepe jaške že napolnili z jalovino. Čaka jih kar nekaj dela.

Kaj bo s trupli? Kje bodo pokopana? Ta vprašanja še nimajo odgovora. Terjajo pa človeško solidarnost. »Kakšni so tisti ljudje, ki vztrajajo naj se trupla pusti tam kjer so?«, se sprašuje Alić. To ne gre. Rudarji so vedno solidarno poskrbeli za ranjene in umrle v jamah. Nikoli jih niso kar pustili tam. To je skregano z rudarsko logiko. In občečloveško tudi!

Ni bilo kot vsako leto… Ne, ne. In sam sem kriv za to. Če hočeš naravo prinesti okoli, se slej ko prej, sam zapleteš in padeš.
Že na Veliki petek me je grelo bolelo, bolj kot sem bil pripravljen povedati. V soboto, bi moral pri obredih v župniji, brati komentarje. Na Veliko noč pa bi moral biti radijski jutranji voditelj. Nič od tega se ni zgodilo. V soboto po barvanju pirhov mi je popolnoma pobralo glas, nič več nisem mogel požirati in že sem začel čutiti pritisk na ušesu. Klical sem prijazno kolegico Matejo F. N., ki je solidarno vskočila na program. Še vedno sem se delal trdnega. Noč vstajenja je bila zame zelo naporna. Jedel nisem nič že tretji dan (kar se na tehtnici dobro pozna), zato me je tašča po vstajenjski Aleluji »nagnala« k zdravniku. Tega na tak praznik sploh ni tako lahko dobiti, v Ljubljani le na Urgenci. In sem šel tja. Kot je bilo v kristjanovih očeh veselje ob Gospodovem vstajenju, je bilo v večini oči, ki sem jih srečal tam, videti nekaj podobnega obupu. Zato sem še bolj stiskal zobe (ust odpirati tako nisem mogel kaj prida). Tam so ugotovili, da imam hudo zatečene bezgavke, gnoj v glavi in da sem več kot zrel za antibiotik. Hvala Bogu zanj. Bolečina v glavi je res kmalu popustila, v grlu pa dan kasneje. Res sem hvaležen, ker sem šel k zdravniku. To mi je namreč omogočilo, da sem bil danes pri hčerini birmi. Ja, tudi to smo imeli. Če zdravilo ne bi prijelo, bi ležal doma, tako pa sem bil vsaj zraven. Nisem sicer mogel opraviti nalog, za katere so me naprosili, ampak saj je to zelo dobro opravila tudi boljša polovica.
In pri birmi sem razmišljal, kako sva se z ženo že postarala. Drugače je, če otroka krstiš, ali pošlješ k prvemu obhajilu. Ko ga pošlješ k birmi, ki mu da pečat verske zrelosti, se vidi, da otrok ni več otrok. ampak že (skoraj) odrasel. Midva sva imela letos oboje. Krst in birmo. In starava se… Upam, da bova tudi pozdravila tole moje angino.