Ni bilo kot vsako leto… Ne, ne. In sam sem kriv za to. Če hočeš naravo prinesti okoli, se slej ko prej, sam zapleteš in padeš.
Že na Veliki petek me je grelo bolelo, bolj kot sem bil pripravljen povedati. V soboto, bi moral pri obredih v župniji, brati komentarje. Na Veliko noč pa bi moral biti radijski jutranji voditelj. Nič od tega se ni zgodilo. V soboto po barvanju pirhov mi je popolnoma pobralo glas, nič več nisem mogel požirati in že sem začel čutiti pritisk na ušesu. Klical sem prijazno kolegico Matejo F. N., ki je solidarno vskočila na program. Še vedno sem se delal trdnega. Noč vstajenja je bila zame zelo naporna. Jedel nisem nič že tretji dan (kar se na tehtnici dobro pozna), zato me je tašča po vstajenjski Aleluji »nagnala« k zdravniku. Tega na tak praznik sploh ni tako lahko dobiti, v Ljubljani le na Urgenci. In sem šel tja. Kot je bilo v kristjanovih očeh veselje ob Gospodovem vstajenju, je bilo v večini oči, ki sem jih srečal tam, videti nekaj podobnega obupu. Zato sem še bolj stiskal zobe (ust odpirati tako nisem mogel kaj prida). Tam so ugotovili, da imam hudo zatečene bezgavke, gnoj v glavi in da sem več kot zrel za antibiotik. Hvala Bogu zanj. Bolečina v glavi je res kmalu popustila, v grlu pa dan kasneje. Res sem hvaležen, ker sem šel k zdravniku. To mi je namreč omogočilo, da sem bil danes pri hčerini birmi. Ja, tudi to smo imeli. Če zdravilo ne bi prijelo, bi ležal doma, tako pa sem bil vsaj zraven. Nisem sicer mogel opraviti nalog, za katere so me naprosili, ampak saj je to zelo dobro opravila tudi boljša polovica.
In pri birmi sem razmišljal, kako sva se z ženo že postarala. Drugače je, če otroka krstiš, ali pošlješ k prvemu obhajilu. Ko ga pošlješ k birmi, ki mu da pečat verske zrelosti, se vidi, da otrok ni več otrok. ampak že (skoraj) odrasel. Midva sva imela letos oboje. Krst in birmo. In starava se… Upam, da bova tudi pozdravila tole moje angino.