Pred nekaj dnevi (še v postu) sem bil pri Hudi jami v Laškem. Glede na vse povedano koli tega fenomena, bi človek pričakoval nek poseben režim na tem kraju. A ga ni. Tam pravzaprav ni nič. Hrib, vhod v rudnik, kapelica, dva kontejnerja, nekaj delavcev, sosed, ki popravlja motorje in nič drugega. Velika tišina. Molk. Obilica neizgovorjenih besed. Kraj, kjer se ne govori naglas. Vse to so pojmi, ki mi pridejo na misel. V kapelici gori le osamljena sveča, ob njej je samo samoten cvet.

Kaj se je na tem mestu dogajalo, sporoča besedilo v kapelici, ki jo je pred leti postavilo Društvo za ureditev prikritih grobišč, Franceta Permeta. Če tega ne bi bilo, pravzaprav ne bi vedeli, ali smo prišli prav ali ne. Kapelica je bila pred leti tudi vandalsko pomazana, a je zdaj spet zgledno urejena.

Če imate srečo in naletite na g. Alića, ki je upravnik rudnika, lahko v enem izmed kontejnerjev vidite skico rova in nekaj fotografij izkopanih trupel. Vse ostalo je očem skrito. Mehmedalija Alić je musliman. Pravzaprav je po sili razmer tisti, ki je odgovoren, da delo v rudniku poteka varno. Ni mu jasno kako lahko politika dovoli, da se s trupli tako manipulira. »Človek je človek! Vsak si zasluži grob. Tu so celotna trupla ohranjena. In poglejte, tu so kite žensk. Kako bi lahko bile ženske, vidi se da so bile mlade, vojne zločinke?« To so nekatera njegova vprašanja, ki nimajo odgovora, tudi leto od odkritja trupel.

Druga vprašanja se dotikajo njega in njegovih delavcev. Celo zimo so delali brez elektrike. »Kako naj delamo? Ves šiht pri minus sedem, kaplja po ljudeh. Potem pridejo se preoblečejo in odidejo domov. Naslednje jutro. Obleka je mokra. Ni se mogla posušiti. Ni elektrike. Naj to oblečejo ljudje?« Jezno zamahne nad mačehovskim odnosom do delavcev. A ti vendar delajo. Naredili so prostor za material, ki ga bodo zdaj vozili iz rudnika, saj so slepe jaške že napolnili z jalovino. Čaka jih kar nekaj dela.

Kaj bo s trupli? Kje bodo pokopana? Ta vprašanja še nimajo odgovora. Terjajo pa človeško solidarnost. »Kakšni so tisti ljudje, ki vztrajajo naj se trupla pusti tam kjer so?«, se sprašuje Alić. To ne gre. Rudarji so vedno solidarno poskrbeli za ranjene in umrle v jamah. Nikoli jih niso kar pustili tam. To je skregano z rudarsko logiko. In občečloveško tudi!