Od danes pa do 23. maja bo v torinski stolnici, po desetih letih, spet na ogled Torinski prt, sveti sindon, Jezusov mrtvaški prt, peti evangelij…, kot ga nekateri imenujejo. Nekaj na to temo sem pred leti pisal za revijo Ognjišče, pa naj povzamem nekaj podatkov, ki nam lahko dajo misliti…
„Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu.“ (Jn 20, 3-7).
Med opombami omenjenega odlomka sicer piše še, da beseda povoj grško sicer pomeni ›trak, povoj‹, vendar pa tu verjetno označuje dragoceno laneno platno, v kakršno so zavijali mrliče; iz nobenega vira namreč ni razvidno, da bi Judje (kakor npr. Egipčani) kdaj pokojnike zavijali v povoje.

Kaj nam kaže mrtvaški prt? Na prtu, ki je obrobljen z ožganinami, opazimo sprednji in zadnji odtis umrlega človeka, ki je bil hudo prebičan in križan. Kljub temu vidimo obličje, iz katerega sije ganljiva in pretresljiva notranjost, skrivnostna lepota, mistična vedrina, najvišja moralna moč, nadčloveška privlačnost, in velik mir. Slika, ki jo vidimo je razpoznavna kot fotografski negativ. Na prtu so vidni odtisi treh vrst: sledi telesa, sledi krvi in sledi ki so posledica požara. Tridimenzionalna slika, ki jo lahko naredijo sodobni računalniki kaže, da je prsni koš v vdihu. Roki sta spredaj prekrižani. Med prsti manjka odtis palca, kar se je zgodilo zaradi pretrganja živca, ki je povzročil paralizo prsta in njegovo ukrivljenje. Tudi na kolenih vidimo sledi ran. Po vsej hrbtni strani se vidijo mnoge rane zaradi bičanja. Puščica, ki je križanemu prebodla stran, je vstopila med petim in šestim rebrom. Žebelj je bil zabit v zapestju v majhnem prostoru med kostmi, ne da bi jih strl. Podoba se presenetljivo ujema s tem, kar je napisano o trpljenju v Svetem pismu. Podrobnosti te anatomije izključujejo zlome kosti. To pa potrjuje tudi Sveto pismo, ki pravi: „Ko so prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog, ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda.“ (Jn 19, 33-34).
Radiokarbonska analize tkanine Torinskega prta z ogljikom C14 izpred nekaj desetletij, naj bi pokazale, da gre za srednejveški ponaredek. A vendar se zastavlja več vprašanj, kako bi bila podoba na prtu lahko delo človeka iz srednjega veka, če takrat fotografska tehnika negativa sploh še ni bila odkrita? Ne poznamo prav nobenega primera, da bi kak srednjeveški slikar slikal v tehniki negativa… Prav tako sledi krvi na Turinskem prtu izključujejo možnost ponaredka. Gre namreč za človeško kri, krvne skupine AB. To odkritje sega v leto 1981, ko je profesor Baima Bollone, sodni zdravnik iz Torina s posebno metodo raziskal nekaj niti, ki so bile vzete neposredno iz prta.

Zdravniki so ugotovili, da so na prtu odtisi venozne in arterijske krvi. Venozna kri, teče počasi in brez zastoja. Kri iz arterij pa brizga navzven iz rane. Na levi strani čela lahko opazimo strnjeno kri, ki teče iz vene v obliki črke Y. Iz položaja ven na glavi ugotovimo, da gre za popolno usklajenost strdkov na čelu, ki se vidijo na prtu in se prekrivajo kot zrcalna slika z arterijami in venami na človeški glavi. Po vseh teh ugotovitvah se lahko vprašamo: ali je to lahko delo človeških rok iz srednjega veka? Iz zgodovine medicine namreč vemo, da je razliko med arterijsko in venozno krvjo odkril Italijan zdravnik Andrea Cesalpino, ki je na medicinskem temelju obravnaval to razliko. Za njim pa še Anglež William Arvey leta 1628. Mrtvaški prt torej z vidika krvnih sledi, ki odgovarjajo trnjevi kroni, izključuje trditev, da bi nek umetnik leta 1300 lahko na tako popoln način reproduciral strditev venozne in arterijske krvi, 300 let pred odkritjem krvne cirkulacije.
Naslednji dokaz, ki govori o pristnosti prta pa je sam nastanek slike na prtu. Odtisi na prtu so namreč nastali v primeru, ko je nek močan svetlobni blisk osvetlil prt. Evangelist Janez govori o mešanici mire in aloe s katero so mazilili Jezusovo telo preden so ga pokopali.
S poskusi so pred leti skušali dokazati nastanek platna. Na laneno platno so položili raztopino aloe in mire, nanj projecirali krvne strdke v enaki obliki kot so na prtu in platno pustili na strnjeni krvi najprej 12 ur, nato 24 in še 36 ur. Sled se je pojavila takoj, ko je kri prišla v stik s platnom. Laneno platno, ki je pomočeno v aloo in miro je fotoobčutljivo in sicer dokler je vlažno. Najboljši čas za ohranitev odtisa, kot so na mrtvaškem prtu, je bil 36 ur, kar je tudi čas, ki ustreza času vstajenja. Poizkus so izvajali v podzemnih katakombah v Siracusi, kjer so dobili podobne pogoje, kot je bil nov grob, skopan v skalovju, o katerem govori evangelist Matej. Ugotovili so, da žarki X in laserski žarki, s katerimi so platno osvetljevali, na njem niso pustili sledi. Zato pa so imel več sreče z ultravijolični žarki, ki so že po prvih petih minutah na platnu pustili sled osvetlitve. Ultravijolični žarki pa so komponenta sončne svetlobe. Izgledalo je torej, kot da je v nekem trenutku temo groba, kjer je ležal križani, presvetlila močna svetloba iz telesa, ki je bilo zavito v prt. V določenem trenutku je torej od tam izšel blisk luči, kot je sončni žarek, in na platno so se odtisnile sledi, ki so danes vidne na Torinskem mrtvaškem prtu.
Seveda pa se zdaj zastavlja vprašanje ali je telo na svetem sindonu res Jezusovo telo? Morebiti gre za kateregakoli drugega križanega človeka?
Tudi pri tem si lahko pomagamo s Svetim pismom. O tem namreč govorita dva dogodka, ki sta opisana v evangeliju in na katera se lahko sklicujemo. Sveti Pavel iz Tarza je, ko je padel na zemljo in oslepel zaradi močne svetlobe vprašal: „Kdo si ti? Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš“ (Apd 9, 3-5). V Matejevem evangeliju je še bolj natančna pripoved. Na visoki gori se je Jezus spremenil vpričo Petra, Jakoba in Janeza. Matej še piše: „Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč.“ (Mt 17,2). Bi to torej lahko bil Jezus? Odgovor na to vprašanje je seveda prepuščeno vaši veri, kajti v Torinski prt ni potrebno verjeti! Lahko pa seznanitev z njim komu pomaga utrditi njegovo vero.