Dramski igralec Jurij Souček je na Velikonočni ponedeljek praznoval 81. rojstni dan. Korenina, ni kaj! Ni ga praznoval na Bahamih, v toplicah ali domu upokojencev, ampak v gledališču. Praznoval je z novo predstavo, monodramo Kurent Ivana Cankarja. Premiera je bila sicer že januarja, ampak ker z njo nastopi le enkrat mesečno, lahko rečem, da je predstava še čisto sveža.
Kaj ga preganja, da ne odloži že enkrat te igralske navade na obešalnik, sem ga vprašal pred dnevi, ko sva posnela pogovor za radio? »Nekaj bi še rad povedal, ne izpusti me še, hočem še migati…«, to so bili iskrivi odgovori, ki jih je natrosil med klepetom. In to, da ne bi hotel oditi z odrov s prašičkom Pipijem ali Miškolinom, ampak z nečem tehtnejšim... "S Cankarjem recimo! Ker mi imamo dve veličini, Prešerna in Cankarja. Potem dolgo ne nejdemo koga, ki bi jima segal dovolj visoko"

Cankarjev Kurent je boem. Podoba umetnika, nesprejetega, nerazumljenega, necenjenega… Delo ponuja številne možnosti razmisleka o ceni umetnika in umetniškega dela, o tem ali mora umetnik res umreti v bedi, da ga potem cenijo naslednje generacije…? To je tisto, kar pri svojih visokih letih, še hoče sporočati Jurij Souček.
Po predstavi smo se z direktorjem Mini teatra Robertom Waltlom in Součkovo ženo Mileno Moračo, zapletli še v prisrčen pogovor, kjer niso manjkale tudi sončne peripetije iz nam vsem dobro znanega Oliba, kjer se prav vsi poleti srečamo. Svet je majhen, ljudje pa tako le krožimo okoli svojih sonc…
Jurij Souček še enkrat vse najboljše!

Robert Waltl izroča šopek Juriju Součku po predstavi Kurent.