Prvo letošnjo razstavo (morda tudi edino) postavljam na spletu. To je predstavitev Križevega pota, ki že visi v Štandrežu in ga bomo blagoslovili v nedeljo 20. marca. Reprodukcije niso najboljše in tudi barve so samo približne. Kljub vsemu upam na blagohotno publiko. Za povečavo kliknite na sliko. Besedilo ob razstavi je napisala umetnostna zgodovinarka mag. Bernarda Podlipnik.

Križev pot Jožeta Bartolja

Katoliška pobožnost križevega pota, ki vernike popelje preko 14 postaj Kristusovega trpljenja od Pilatove sodbe, preko poti na Golgoto, križanja in smrti do pokopa, je v zadnjih treh stoletij ustvarila bogato tradicijo; spodbujala ni le mnogih molitev in verskih premišljevanj, ampak tudi številna umetniška dela. Med verniki je zagotovo ta tematika najbolj poznana v sakralnem slikarstvu, saj pravzaprav ni cerkve, v kateri (bolj ali manj tradicionalne) podobe križevega pota ne bi bile obvezen del bogoslužne opreme.
Jože Bartolj pa se pri ustvarjanju križevega pota ni odločil za običajno zaporedno nizanje 14 slikarskih postaj, ampak je oblikoval »mozaik« 15 lesenih tabel različnih velikosti, ki se med seboj združujejo v celovito podobo (2.5 x 1.5 m). Kot da bi želel preko te neobičajne kompozicije vernike nagovoriti, da je Kristusov križev pot pravzaprav celostna uresničitev odrešenjskega načrta, da se posamezne postaje, trenutki v njegovem trpljenju združujejo v eno samo podobo: podobo Kristusove odrešenjske daritve, pri kateri je bil sicer vsak korak potreben, a je bil usmerjen v en sam cilj. Na posameznih tablah je izpostavil zgolj določen motiv (npr. zgovorno Pilatovo kretnjo obsodbe in na drugi strani predano Kristusovo sprejetje križa, pretresljivo podobo Marije, ki spremlja sina na poti trpljenja, ali pa že kar groteskno podobo vojaka, ki z vso silo zabija žeblje v nemočno Jezusovo telo …), večkrat celo zgolj detajl, motivni drobec (npr. mošnjo srebrnikov, menoro, del starega zemljevida z Jeruzalemom v sredini, …). Ta princip odvzemanja, reduciranja, iskanja preprostega in prvinskega je zelo značilen za Bartoljevo ustvarjanje in je formalno verjetno utemeljen v avtorjevem odnosu do stiliziranih ikon starokrščanske in bizantinske umetnosti (tradicionalno bizantinsko ikono Križanja je tudi likovno vključil v ta križev pot) in na drugi strani do moderne abstraktne umetnosti. Zdi se, da slikar z uporabo teh preprostih podob želi vzpodbuditi gledalca oz. vernika, da se naš pogled ne sme ustaviti na površini, na konkretni podobi, ampak mora prodreti in se odpreti globljemu videnju; nagovarja nas, naj prodremo za naslikane podobe in like ter se prepoznamo v Jezusovih sopotnikih na njegovi pasijonski poti – predvsem pa, da za temi podobami poiščemo oz. odkrijemo neprecenljivi in nepresežni sad Kristusovega trpljenja in smrti, ki je naše odrešenje, in ob tem zaslutimo svetlobo nedoumljive Božje ljubezni, v katero smo vsi poklicani. Kristusovo trpljenje je višek razodetja Božje ljubezni, zato zrenje te ljubezni poglablja tudi našo ljubezen.
Svoje videnje, občutenje oz. razumevanje Jezusovega trpljenja je oblikoval v zanimivi, sedaj že prepoznavni »bartoljevski« likovni govorici, ki učinkovito dopolnjuje vsebinske detajle. Slikarska poteza je hitra, skoraj skicozna in ustvarja slikovite barvne nanose, ki jih nato prekriva z zabrisanim nanašanjem posameznih barvnih odtisov na osnovno barvno plast, s čimer ustvari vtis posebne patine oz. doda slikovni teksturi pridih starega. Jasne obrisne linije se s tem meglijo, trdne forme se stapljajo, snovno se abstrahira … – in zdi se, da nam slika govori iz nekih davnih stoletij. Prosevanje spodnjih plasti slike skozi zgornje ustvarja neke vrste palimpsestnost – upodobitev križevega pota je vezana na osebe in dogodke iz davne preteklosti, ki nas sicer ne more več neposredno nagovoriti, lahko pa nas preko podobe same povabi, da vstopimo vanjo, da se zavemo, da Kristusov pasijon ni le pot trpljenja, temveč je predvsem pot odrešenja. Likovna govorica megličastega, koprenastega videza tako dopolnjuje vsebinsko plat upodobitve: odstreti moramo meglico, prodreti moramo za kopreno, ki zakriva naše duhovne oči, da bomo lahko zrli v obličje Njega, ki vse prebuja iz slepote v Luč, iz smrti v Življenje. Ta misel se je jasno dopolnila v slikarjevi odločitvi, da je tradicionalnemu ciklu 14 postaj križevega pota dodal še 15. postajo, ki zažari v svetlobi vstajenjskega jutra: postajo, ki ni več zavezana zemeljskemu in umrljivemu, temveč odpira novo prostorje onkraj vsega, kar nas vklepa v okove bolečine, stiske, greha, teme in smrti – in nas potrjuje v spoznanju, da se s praznim Kristusovim grobom vse spremeni!

1.postaja Pilat obsodi:
Na spodnjem desnem robu je srebrni šekel iz prvega stoletja. Lice je okrašeno s tremi granatnimi jabolki in hebrejskim napisom.

4.postaja: Jezus sreča mater

2.postaja: Jesus vzame križ

3. postaja: Jezus prvič pade
Na tej sliki najdemo podobo osla, ki je Jezusa še pred nekaj dnevi zmagoslavno ponesel v Jeruzalem

5.postaja: Simon sprejme križ

6.postaja: Veronika poda prt

7.postaja: Jezus drugič pade
Postaja je predstavljena samo z rimsko številko sedem, ki postavlja dogodek v čas rimskega cesarstva.

8.postaja: Jezus sreča žene
Menora znamenje judovskega sedemramnega svečnika iz nagrobnega stebra. To jasno nakazuje Jezusovo judovsko poreklo.

9.postaja: Jezus tretjič pade
Na tej sliki je tudi slavni zemljevid Heinricha Büntinga iz leta 1581, kjer je svet predstavljen kot deteljica, Jeruzalem pa kot popek sveta. Zemljevid se opira na geografska načela križarskega obdobja.

10.postaja: Jezusa slečejo
Na tej sliki je podoba apostola Pavla iz mozaika v Ravenni iz 6.st. Pavel je "Oče naše vere", zato je njegova vloga pri oznanjevanju Kristusove smrti in vstajenja ključna za nadaljna krščanska stoletja.

11.postaja: Jezusa pribijejo na križ
Na tej sliki je v levem zgornjem kotu karikatura križanega na grafitu iz 2. ali 3. stoletja. Pogani kristjanov niso razumeli in so se iz njih norčevali tudi zato, ker se je Bog, ki so ga častili ne samo učlovečil ampak tudi pretrpel sramotno smrt.

12.postaja: Jezus umre
Na tej sliki je tudi ikona Božje matere Marije in učenca Janeza pod križem, ki se dviga nad Adamovim grobom. Gre za kopijo ikone iz 13. stoletja iz samostana sv. Kliment na Ohridu.

13.postaja: Jezusa snamejo

14.postaja: Jezusa položijo v grob

15.postaja: Jezus vstane
Na spodnjem delu najdemo ime Jezus v hebrejskih črkah. Napis je nastal na prelomu stoletja.

Mestni muzej Ljubljana ima v svojem programu med ostalimi tudi delavnico v kateri otroci spoznavajo življenje nekoč in danes. Sin se je z nje vrnil ves navdušen. Pripovedoval je, kako so mleli kavo na roke v mlinčku, prali perilo v čebru na roke, ga nato sušili in likali s starinskim likalnikom. Zanimivo mu je bilo, kako so čistili čevlje z globinom, ribali tla s krtačo ipd. O vsem skupaj je pripovedoval z velikim navdušenjem.
Ni minilo nekaj ur od tega in v kopalnici je bilo treba pobrisati tla. Tako na roke. Pa sem mu predlagal, da bi morda malo obnovil znanje, ki ga je pridobil na delavnici v Mestnem muzeju. Pogledal me je z veliki očmi: »Ampak oči, tisto je bila šola. Učili smo se, kako je bilo nekoč. To pa je zdaj in poplave v kopalnici nisem zagrešil jaz. Naj kar pobriše tisti, ki je to naredil…«
Obraz se mi je malo podaljšal. Zdaj razmišljam, da bi ob sobotah, ko imamo generalko, organiziral delavnice. Spoznavali bi lahko, kako so hišo čistili nekoč. Stare gate in cunje bi lahko oprali na roke in s krtačo očistili vse čevlje. Morda bi se tako izognili celo nerganju, ki vsakič spremlja pospravljanje. Ja, embalaža izdelka in njegova reklama sta res zelo pomembna!

Veliki potres s cunamijem, ki je v petek 11. marca nekaj pred 15. uro po njihovem času, zamajal in ustavil življenje na Japonskem, dobiva vse več obrazov. To naj bi bil peti najhujši potres v 140 letni zgodovini odkar merijo potrese z enakimi znanstvenimi merili. Pojavljajo se novi posnetki pobesnele moči narave, odnašajoče vse pred seboj. Za vodnim udarom, ki je sledil potresu, ostajajo kupi ruševin, blata in trupel. Žrtev bo verjetno znatno več, kot pa kažejo trenutni podatki (3500). In kot bi to še ne bilo dovolj in preveč, prestrašenim ljudem grozi tudi jedrska nevarnost.

Ravno težave z zaustavitvijo jedrskih elektrarn poškodovanih v petkovem potresu, so po vsem svetu zopet sprožile vprašanja jedrske varnosti. Najprej je potrebno povedati, da so se vse jedrske elektrarne, ob potresu samodejno zaustavile. Težave so nastopile kasneje, ko je bila zaradi cunamijev prekinjena električna energija, ki je potrebna za krmiljenje hladilnega sistema. Vedeti je namreč treba, da se jedrske elektrarne ne da ugasniti v trenutku. Ob zaustavitvi, kljub prekinitvi jedrskih cepitvenih procesov, v gorivu še vedno nastaja visoka temperatura. To hladijo z vodo, ki pa je niso uspeli menjavati. Voda v reaktorju se je posledično uparila in zaradi pritiska prihaja do eksplozij. Težave s pregrevanjem in s tem taljenjem jedrske sredice imata dve jedrski elektrarni Fukušima-Daiči in Fukušima-Daini na sedmih blokih, o nekaterih drugih nepravilnostih pa poročajo tudi iz elektrarn Tokai in Onagawa.

Kot zagotavljajo jedrski strokovnjaki, se ne more zgoditi nekaj podobnega, kot se je zgodilo v Černobilu, kjer je reaktor eksplodiral med polnim delovanjem. Kljub povečanemu sevanju v okolici jedrskih reaktorjev, naj bi bile količine sevanja zaenkrat obvladljive. Po drugi strani pa ne gre zanemariti priporočil nekaterih vlad in multinacionalnih podjetij, ki so svojim državljanom in zaposlenim odsvetovali gibanje na prostem. Prav tako se v svetu vrstijo posvetovanja na temo jedrske varnosti, strokovnjaki pa ugotavljajo, da se možnosti nadaljnjega jedrskega sevanja stopnjujejo. Na sedemstopenjski lestvici jedrskih nesreč je trenutno japonska kriza v Fukušimi ocenjena s štirico. Nekateri francoski in ameriški strokovnjaki pa opozarjajo, da bi morali nesrečo oceniti s številko šest, kar pomeni, da gre za »resno nesrečo, pri kateri je zabeležen znaten izpust radioaktivnih snovi, ki lahko zahtevajo izvajanje načrtovanih zaščitnih ukrepov…« S sedmico je bila doslej označena le jedrska nesreča v Černobilu.

Jedrska kriza na Japonskem je že vplivala tudi na dogajanje v svetu. V Nemčiji so tako napovedali zaustavitev in pregled sedmih jedrskih elektrarn, ki so starejše od 30 let (Krška nuklearka deluje od leta 1981). Inšpekcijo svojih jedrskih reaktorjev so napovedali tudi v Rusiji. Francozi in Italijani zaenkrat vztrajajo pri svojih nuklearnih načrtih, težko pa je na dolgi rok napovedati, kako se bo obrnilo javno mnenje. To bo v veliki meri odvisno od nadaljnjega razvoja dogodkov v deželi vzhajajočega sonca.

Zaupanje v jedrsko energijo je z zadnjimi dogodki nedvomno zelo omajano, vendar pa se postavlja vprašanje, ali je mogoče razmišljati o tem, da bi vedno večje potrebe po energiji, sploh lahko nadomestili z alternativo jedrskim elektrarnam? Po trenutnih projekcijah predvidevanja porabe eklektične energije v prihodnjih 20 letih, je to malo verjetno. Pravzaprav je neverjetno. K temu bi nas lahko »prisilila« le katastrofa epskih razsežnosti.
Ob predpostavki pa, da bi se zaradi hujših posledic vendarle zgodil radikalen odklon in s tem masovno nasprotovanje jedrski energiji, se nam mora resno zastaviti vprašanje, ali smo se kakšnemu energijskemu »komfortu« pripravljeni tudi odreči? Če smo se, potem je pritrdilen odgovor mogoč, če ne, pa nas tudi jedrske katastrofe k temu ne bodo pripravile.

Postni čas pred nas postavlja tudi razmislek o križu:

Beseda simbol izhaja iz grščine in označuje znak ali predmet, največkrat dva, ki sodita skupaj. Sym-ballo namreč pomeni »skupaj mečem« ali združujem. Simbol vedno pomeni ustvarjalnost, tvornost, za razliko od dia-ballo kar pomeni razdružujem, razbijam. Od tod tudi beseda diabolo, ki označuje hudiča. Vsak simboli je sestavljen iz delov, ki sodijo skupaj v čisto snovnem, pa tudi duhovnem smislu. Namreč tak znak ali simbol ponazarja dva ali več delov, ki skupaj postanejo nova resničnost z novim pomenom.
Najpomembnejši simbol krščanstva je križ, ni pa edini. Krščanstvo je v svoji zgodovini med vsemi kulturami, verjetno izoblikovalo največ različnih znakov. Ko pomislimo na križ, se takoj spomnimo na kruto rimsko kazen, križanje, ki so jo uporabljali samo za barbare. Ker je bila smrt na križu nekaj najkrutejšega, v prvih stoletjih simbola križa pri kristjanih skoraj ne najdemo. Ob znamenju na katerem je bil ubit Jezus, jim je bilo vedno nekoliko nelagodno. Zato so ga raje upodabljali kot Dobrega pastirja, kot kruh ali ribo.
Sam simbol križa je starejši od Rimljanov. Najdemo ga že v prazgodovinskih jamah, kjer je prve sledi pustil pračlovek. Simbol križa kaže dve črti: navpično in vodoravno, ki se sekata približno na polovici. Vodoravnica pomeni horizont, oporo, ki loči nebo od zemlje. Vertikala, ki jo seka, pomeni figuro, človeka v prostoru. Če je horizontala nekaj mrtvega in statičnega, ji navpičnica daje dinamiko in življenje. Zato je znamenje križa že od nekdaj znamenje življenja!
Križ je tudi koordinatni sistem. Z njim se znajdeš v prostoru. Tako v starih kulturah pomeni tudi menjavo dneva (navpičnica) in noči (vodoravnica). Zato je križ tudi znamenje svetlobe. Ko se to znamenje zavrti v desno, za seboj pušča svetlobne krake in postane znamenje sonca (svastika). Ta starodavni simbol sonca, sicer obrnjen v nasprotno smer (levo) je bil v času nacizma grdo zlorabljen.
Poznamo vrsto izpeljank križa:

Najprej omenimo križ brez zgornje prečke, ki ga imenujemo tudi tau. Tau je zadnja črka hebrejske abecede. V Ezekijelovi knjigi beremo, da bodo pravični zaznamovani s tem simbolom in da se jih božja sodba in kazen ne dotakneta. Vsem svetlim predstavam o križu, pa se kot kontrast obrača rimsko videnje križa, kot znamenje trpljenja, sramote, teme in smrti. Tudi mi velikokrat vidimo v križu le znamenje velikega petka, pozabljamo pa na veliko noč, vstajenje, zmago življenja nad smrtjo, zmago svetlobe nad temo! Križ začne svojo prepoznavno pot, kot najpomembnejši simbol krščanstva s cesarjem Konstantinom, ki je v tem znamenju izboril zmago nad tekmecem in dal kasneje krščanstvu svobodo.

Latinski križ je najbolj običajna in poznana oblika križa. V katoliški Cerkvi nas spominja na največjo žrtev, ki jo je pretrpel Jezus za grehe sveta. Križ je prazen brez korpusa in s tem spominja na vstajenje in vero v večno življenje.

Andrejev križ, podobno kot Petrov križ, ki je narobe obrnjen latinski križ, prikazujeta kako sta umrla apostola Andrej in Peter. Oba sta svoje krvnike prosila naj ju na križ pribijejo drugače kot Jezusa, saj se sama nista imela za vredna, da bi umrla kot njun Odrešenik. Petra so zato obrnili in križali z glavo navzdol, Andreja pa v znamenju črke X.

Grški križ, podobno kot enakokraki bizantinski, uporabljajo predvsem v Grški pravoslavni Cerkvi.

Jeruzalemski križ, križ svete dežele, je eden od zapletenejših oblik križa. Sestavljen je iz središčnega križa, ki ga tvorijo štirje tau križi, predstavlja pa postavo Stare zaveze. Štirje manjši grški križi kažejo na izpolnitev postave v štirih evangelijih Nove zaveze. Druga podoba govori o misijonskem delovanju, ki besedo Evangelijev, širi na vse štiri strani neba. Poleg tega najdemo tudi razlago, da Jeruzalemski križ simbolizira pet Kristusovih ran. Danes se ta simbol uporablja kot znamenje frančiškanske kustodije v Sveti deželi in je splošni katoliški simbol vsega, kar najdemo tam.

Kavarijski križ na vzpetini. Tri stopnice, ki vodijo do njega predstavljajo hrib, še bolj pogosto pa tri največje krščanske kreposti: vero, upanje in ljubezen. Največja med njimi pa je ljubezen.

Križ sidro simbolizira upanje, ki ga imamo kristjani v Kristusa. Ta simbol je bil tudi emblem sv. papeža Klemena, ki je bil po izročilu, v času cesarja Trajana privezan na sidro in vržen v morje.

Za konec omenimo še Papeški križ, ki ga lahko uporablja samo poglavar Katoliške cerkve. Tri prečke na zgornjem delu, so predvsem v zgodovini predstavljale tri področja papeške avtoritete: Cerkev, svet in nebo. Podoben je tudi križ, ki ga (lahko) uporabljajo škofje in kardinali, vendar ima namesto treh le dve prečki.

Vrst križev je še več, a o njih na kakšnem drugem mestu.

Tole ne bo čisto običajni zapis, bolj bo virtualna galerija in razmislek o starih slikah…

Pregovor, ki pravi: »Trikrat selu, enkrat pogoru«, hoče povedati, da tisti, ki se veliko seli, veliko izgubi, uniči, vrže proč. V tem je nedvomno veliko resnice.
Zaradi takih in drugačnih razlogov, trenutno selim stare slike. Pravega depoja nimam, zato se slike »povaljujejo« po mestih, ki temu niso namenjena. Kakšno delo se tudi uniči, npr: dve platni se zlepita, manjše vtisne svojo reliefno podobo v večjega, ob transportu se okruši okvir… To je več kot dovolj razlogov za slabo voljo. Ogenj bi lahko vse rešil, si mislim!
A ne gre tako zlahka. Za vsem je preveč dela in preveč nostalgije. Stare slike te zazibljejo v stare spomine. Pokažejo ti poti po katerih si hodil, nakažejo razvoj, ki si ga naredil. Na starih slikah si bolj »surov«, prvinski, neobremenjen. V moji predstavitvi piše, da sem se zapisal sakralni umetnosti, kar drži. A ta dela so nek obvod, sakralne tematike. Vsa brez razlike so nepredmetna, se pravi abstraktna. Iz njih govorita barva in poteza. Vsa so iz začetka devedesetih. Naj spregovorijo sama, morda koga nagovorijo…