Tole ne bo čisto običajni zapis, bolj bo virtualna galerija in razmislek o starih slikah…

Pregovor, ki pravi: »Trikrat selu, enkrat pogoru«, hoče povedati, da tisti, ki se veliko seli, veliko izgubi, uniči, vrže proč. V tem je nedvomno veliko resnice.
Zaradi takih in drugačnih razlogov, trenutno selim stare slike. Pravega depoja nimam, zato se slike »povaljujejo« po mestih, ki temu niso namenjena. Kakšno delo se tudi uniči, npr: dve platni se zlepita, manjše vtisne svojo reliefno podobo v večjega, ob transportu se okruši okvir… To je več kot dovolj razlogov za slabo voljo. Ogenj bi lahko vse rešil, si mislim!
A ne gre tako zlahka. Za vsem je preveč dela in preveč nostalgije. Stare slike te zazibljejo v stare spomine. Pokažejo ti poti po katerih si hodil, nakažejo razvoj, ki si ga naredil. Na starih slikah si bolj »surov«, prvinski, neobremenjen. V moji predstavitvi piše, da sem se zapisal sakralni umetnosti, kar drži. A ta dela so nek obvod, sakralne tematike. Vsa brez razlike so nepredmetna, se pravi abstraktna. Iz njih govorita barva in poteza. Vsa so iz začetka devedesetih. Naj spregovorijo sama, morda koga nagovorijo…