Prvo letošnjo razstavo (morda tudi edino) postavljam na spletu. To je predstavitev Križevega pota, ki že visi v Štandrežu in ga bomo blagoslovili v nedeljo 20. marca. Reprodukcije niso najboljše in tudi barve so samo približne. Kljub vsemu upam na blagohotno publiko. Za povečavo kliknite na sliko. Besedilo ob razstavi je napisala umetnostna zgodovinarka mag. Bernarda Podlipnik.

Križev pot Jožeta Bartolja

Katoliška pobožnost križevega pota, ki vernike popelje preko 14 postaj Kristusovega trpljenja od Pilatove sodbe, preko poti na Golgoto, križanja in smrti do pokopa, je v zadnjih treh stoletij ustvarila bogato tradicijo; spodbujala ni le mnogih molitev in verskih premišljevanj, ampak tudi številna umetniška dela. Med verniki je zagotovo ta tematika najbolj poznana v sakralnem slikarstvu, saj pravzaprav ni cerkve, v kateri (bolj ali manj tradicionalne) podobe križevega pota ne bi bile obvezen del bogoslužne opreme.
Jože Bartolj pa se pri ustvarjanju križevega pota ni odločil za običajno zaporedno nizanje 14 slikarskih postaj, ampak je oblikoval »mozaik« 15 lesenih tabel različnih velikosti, ki se med seboj združujejo v celovito podobo (2.5 x 1.5 m). Kot da bi želel preko te neobičajne kompozicije vernike nagovoriti, da je Kristusov križev pot pravzaprav celostna uresničitev odrešenjskega načrta, da se posamezne postaje, trenutki v njegovem trpljenju združujejo v eno samo podobo: podobo Kristusove odrešenjske daritve, pri kateri je bil sicer vsak korak potreben, a je bil usmerjen v en sam cilj. Na posameznih tablah je izpostavil zgolj določen motiv (npr. zgovorno Pilatovo kretnjo obsodbe in na drugi strani predano Kristusovo sprejetje križa, pretresljivo podobo Marije, ki spremlja sina na poti trpljenja, ali pa že kar groteskno podobo vojaka, ki z vso silo zabija žeblje v nemočno Jezusovo telo …), večkrat celo zgolj detajl, motivni drobec (npr. mošnjo srebrnikov, menoro, del starega zemljevida z Jeruzalemom v sredini, …). Ta princip odvzemanja, reduciranja, iskanja preprostega in prvinskega je zelo značilen za Bartoljevo ustvarjanje in je formalno verjetno utemeljen v avtorjevem odnosu do stiliziranih ikon starokrščanske in bizantinske umetnosti (tradicionalno bizantinsko ikono Križanja je tudi likovno vključil v ta križev pot) in na drugi strani do moderne abstraktne umetnosti. Zdi se, da slikar z uporabo teh preprostih podob želi vzpodbuditi gledalca oz. vernika, da se naš pogled ne sme ustaviti na površini, na konkretni podobi, ampak mora prodreti in se odpreti globljemu videnju; nagovarja nas, naj prodremo za naslikane podobe in like ter se prepoznamo v Jezusovih sopotnikih na njegovi pasijonski poti – predvsem pa, da za temi podobami poiščemo oz. odkrijemo neprecenljivi in nepresežni sad Kristusovega trpljenja in smrti, ki je naše odrešenje, in ob tem zaslutimo svetlobo nedoumljive Božje ljubezni, v katero smo vsi poklicani. Kristusovo trpljenje je višek razodetja Božje ljubezni, zato zrenje te ljubezni poglablja tudi našo ljubezen.
Svoje videnje, občutenje oz. razumevanje Jezusovega trpljenja je oblikoval v zanimivi, sedaj že prepoznavni »bartoljevski« likovni govorici, ki učinkovito dopolnjuje vsebinske detajle. Slikarska poteza je hitra, skoraj skicozna in ustvarja slikovite barvne nanose, ki jih nato prekriva z zabrisanim nanašanjem posameznih barvnih odtisov na osnovno barvno plast, s čimer ustvari vtis posebne patine oz. doda slikovni teksturi pridih starega. Jasne obrisne linije se s tem meglijo, trdne forme se stapljajo, snovno se abstrahira … – in zdi se, da nam slika govori iz nekih davnih stoletij. Prosevanje spodnjih plasti slike skozi zgornje ustvarja neke vrste palimpsestnost – upodobitev križevega pota je vezana na osebe in dogodke iz davne preteklosti, ki nas sicer ne more več neposredno nagovoriti, lahko pa nas preko podobe same povabi, da vstopimo vanjo, da se zavemo, da Kristusov pasijon ni le pot trpljenja, temveč je predvsem pot odrešenja. Likovna govorica megličastega, koprenastega videza tako dopolnjuje vsebinsko plat upodobitve: odstreti moramo meglico, prodreti moramo za kopreno, ki zakriva naše duhovne oči, da bomo lahko zrli v obličje Njega, ki vse prebuja iz slepote v Luč, iz smrti v Življenje. Ta misel se je jasno dopolnila v slikarjevi odločitvi, da je tradicionalnemu ciklu 14 postaj križevega pota dodal še 15. postajo, ki zažari v svetlobi vstajenjskega jutra: postajo, ki ni več zavezana zemeljskemu in umrljivemu, temveč odpira novo prostorje onkraj vsega, kar nas vklepa v okove bolečine, stiske, greha, teme in smrti – in nas potrjuje v spoznanju, da se s praznim Kristusovim grobom vse spremeni!

1.postaja Pilat obsodi:
Na spodnjem desnem robu je srebrni šekel iz prvega stoletja. Lice je okrašeno s tremi granatnimi jabolki in hebrejskim napisom.

4.postaja: Jezus sreča mater

2.postaja: Jesus vzame križ

3. postaja: Jezus prvič pade
Na tej sliki najdemo podobo osla, ki je Jezusa še pred nekaj dnevi zmagoslavno ponesel v Jeruzalem

5.postaja: Simon sprejme križ

6.postaja: Veronika poda prt

7.postaja: Jezus drugič pade
Postaja je predstavljena samo z rimsko številko sedem, ki postavlja dogodek v čas rimskega cesarstva.

8.postaja: Jezus sreča žene
Menora znamenje judovskega sedemramnega svečnika iz nagrobnega stebra. To jasno nakazuje Jezusovo judovsko poreklo.

9.postaja: Jezus tretjič pade
Na tej sliki je tudi slavni zemljevid Heinricha Büntinga iz leta 1581, kjer je svet predstavljen kot deteljica, Jeruzalem pa kot popek sveta. Zemljevid se opira na geografska načela križarskega obdobja.

10.postaja: Jezusa slečejo
Na tej sliki je podoba apostola Pavla iz mozaika v Ravenni iz 6.st. Pavel je "Oče naše vere", zato je njegova vloga pri oznanjevanju Kristusove smrti in vstajenja ključna za nadaljna krščanska stoletja.

11.postaja: Jezusa pribijejo na križ
Na tej sliki je v levem zgornjem kotu karikatura križanega na grafitu iz 2. ali 3. stoletja. Pogani kristjanov niso razumeli in so se iz njih norčevali tudi zato, ker se je Bog, ki so ga častili ne samo učlovečil ampak tudi pretrpel sramotno smrt.

12.postaja: Jezus umre
Na tej sliki je tudi ikona Božje matere Marije in učenca Janeza pod križem, ki se dviga nad Adamovim grobom. Gre za kopijo ikone iz 13. stoletja iz samostana sv. Kliment na Ohridu.

13.postaja: Jezusa snamejo

14.postaja: Jezusa položijo v grob

15.postaja: Jezus vstane
Na spodnjem delu najdemo ime Jezus v hebrejskih črkah. Napis je nastal na prelomu stoletja.