Spominjam se človeka, ki mi je na vprašanje kako je, odgovoril, da mu čas odteka. Imel je svoje načrte, ki bi jih rad izpeljal, a nekako je čutil, da si je naložil preveliko breme in mu morda ne bo uspelo. Lahko bi si zadal bolj izvedljive cilje. Nekateri celo menijo, da je ključ do sreče in zadovoljstva v neprevelikih pričakovanjih. Se strinjam, bi šlo tudi tako… a vendar je v človekovi naravi, da skuša premagati sebe in druge, ter doseči izjemne stvari.
Pustiti sled. Kot starodavni umetniki, ki jih še danes občudujemo po delih, ki so jih zapustili. Po slikah in kipih, po spisih in glasbi, po izjemnih gradbenih podvigih… Pustiti sled. A čas vendar ne prizanaša. Kot voda izpira sledi v pesku, da pokažejo naravno minljivost, ki smo ji vsi podvrženi.
A tu je tudi kanček skrivnosti, če znaš v teh minljivih prispodobah prepoznati lepoto in čar človeškega življenja, njegovega stremljenja k presežnemu, k temu, da bi pustil sled. Tudi stopinje v pesku, smo se naučili zabeležiti in v njih videti življenje. Kdo bi namreč ob vodi in pesku lahko razmišljal, če se po njiju ne bi nihče sprehodil?

Na sosednjem otoku imajo stolpič iz katerega je lep pogled na morje. Dolgo časa sem mislil, da gre pač za enega od opazovalnih stolpov (tudi na našem otoku je eden), ki so jih nekoč uporabljali, za odkrivanje piratov ali drugih sovražnikov. Ti so včasih povzročali precej težav domačinom.
Vendar pa gre tukaj zgodba drugače. Stolp je leta 1872 zgradil mornar v znak ljubezni in zvestobe za svojo nevesto. Pravzaprav se zgodba začenja kakih 25 let prej, ko se je mornar zaljubil v dekle in ji obljubil, da ji bo ob povratku sezidal hišo s stolpom, odkoder bo lahko opazovala, kdaj se bo vrnil. Dekle pa se je »izmučeno« od čakanja poročilo z drugim. Rodila je hčer. Ko se je stari morski volk po dolgih letih vrnil na svoj otok, je med otroci opazil dekle, ki je bilo izjemno podobno dekletu, ki ga je nekoč ljubil. In to je bila ravno hči njegovega nekdanjega dekleta. Zdaj je mornar obljubil, da bo počakal, da bo dovolj stara in se nato z njo poročil. Če ga že njena mati ni mogla čakati, bo on čakal njeno hčer in jo (končno) omožil. In tako je tudi bilo. Kljub starostni razliki 25 let, pravijo viri, da sta živela srečno…
In če končam kot Iztok Mlakar v svoji baladi: »Tudi soj cajt ljudje so zaljubljeni bli, ma to ble so ljubezni ku zdej jih več ni.«

Oni dan je otoški župan prosil, naj pomagamo omejiti dostop v najlepši zaliv. Lastniki čolnov, bark, jadrnic in drugih plovil, namreč velikokrat sidrajo kar sredi kopalcev. Tako smo domorodci in turisti čez zaliv vlekli vrv. Postavili smo mejo. Do tu se s čolnom sme, naprej pa ne.
Spet se je pokazalo, kako delujemo ljudje. Poskušamo si prilagoditi prostor in razmere tako, da so nam najbolj na roko in se ne oziramo na ostale. To je recept za ustvarjanje težav. »Saj nismo vedeli,« je odgovor, »saj nikjer nič ne piše«. Res ni nič pisalo, ampak že vljudnost in zdrava pamet pravita, da so plovila za kopalce lahko nevarna, še sploh, če se kdo potaplja.
Zato meje (očitno) morajo biti. Treba jih je jasno postaviti, da se ve, do kje lahko gremo in kje je treba ustaviti, če ne lahko pride do nesreče.

Otok je zanimiv biotop. Naokoli je obdan z morjem in prvo, kar ti pride na misel je zaostalost. Če hočeš k zdravniku, ga imajo le trikrat na teden za nekaj ur, sicer pa ti najbolj običajen obisk pri zobozdravniku vzame en dan (ladja namreč pelje le enkrat dnevno).
Kljub temu pa je nalepka zaostalosti, prej predsodek kot pa dejstvo. Večina otočanov si je pokojnino zaslužila v Ameriki. Tu na starost domujejo tudi univerzitetni profesorji in inženirji Nase. V pogovoru potem odkrivaš bogastvo izkušenj in hkrati navezanost na košček zemlje, odkoder izvirajo in kjer bi bili radi pokopani…
Na otoku domujejo tudi redovnice. Večinoma stare so. Ena vodi petje, na starem harmoniju spremlja bogoslužje. Če je bila na srečanju s papežem v Zagrebu, nas je zanimalo. Ne, ni mogla, leta pa druge obveznosti… Ampak rada pa prisluhne zdajšnjemu papežu in bere tisto, kar je napisal. Še posebej se je zdi, da ima papež prav, ko pravi, da je eden od velikih grehov tega časa, proti kateremu se je treba boriti, relativizem. Kar nekoliko nas je presenetila redovnica pri sedemdesetih letih, iz oddaljenega otoka, ki razmišlja o odtujenosti tega časa. O tem, da je ljudem danes vseeno, da je pravzaprav vse dovoljeno in da si ne pustijo nič reči, ker sami najbolje vedo, kaj je zanje prav in dobro. Ločnica med dobrim in slabim se briše in pravzaprav je vse relativno. »Tukaj ima papež res prav, ko nas svari pred tem,« zaključi siva, nekoliko zgubana redovnica. In odide po svojih otoških obveznostih.
Mi pa po svojih. A tehtna beseda, podobno kot tista iz današnjega evangelija, ostane. In kali. In ni odvisna od kraja, kjer je bila izgovorjena.

Je res vseeno, če kopalca vleče iz vode v zrak ali obratno?

Prvi dnevi dopusta so vedno povezani z vljudnostnimi obiski bližnjih sosedov. Kaj je novega, kaj ste doživeli v dneh, ko se nismo videli, sta standardni vprašanji, ki si ju zastavljamo. In kot je leto pravzaprav okroglo, saj zimo vedno nadomesti pomlad, tako je tudi z otoškimi zgodbami. Te imajo (skoraj) vedno isti konec, namreč življenje gre iz slabega na slabše. Tu ne moreš narediti nič. Ljudje so si vbili v glavo, da je to leto slabše od prejšnjega, da je letos padlo manj dežja kot lani in da so (posledično) pridelali manj krompirja, blitve, zelja (in tudi oljke bodo letos slabše rodile kot lani…).
Vse to je kljub vsemu treba vzeti za dobro. Takšen je pač otoški milje. Nekomu se je treba potožiti, pa čeprav sosedom turistom, ki z vremenskimi prognozami in (vsakoletnimi) kmetijskimi (ne)zgodami nimajo prav veliko pojma.
Neke stvari pa ostajajo iz leta v leto enake. Kraji divje lepote, kjer človeška noge ne zaide velikokrat. Tam se začnejo pravljične zgodbe o morskih deklicah in ribah, ki govorijo, pa o morskih zakladih davno nasedlih ladij, ki jih je treba le dvigniti na površje. Tam živijo bitja, ki spregovorijo le poleti, ko jih na počitniških poteh srečajo otroci, ki stikajo za naplavinami. In kaj nam šepetajo? Da je poletni čas kratek in da ga je treba izkoristiti. Zato le v vodo z masko in plavutkami, kajti zakladi morskega dna ne čakajo mehkužcev.