Otok je zanimiv biotop. Naokoli je obdan z morjem in prvo, kar ti pride na misel je zaostalost. Če hočeš k zdravniku, ga imajo le trikrat na teden za nekaj ur, sicer pa ti najbolj običajen obisk pri zobozdravniku vzame en dan (ladja namreč pelje le enkrat dnevno).
Kljub temu pa je nalepka zaostalosti, prej predsodek kot pa dejstvo. Večina otočanov si je pokojnino zaslužila v Ameriki. Tu na starost domujejo tudi univerzitetni profesorji in inženirji Nase. V pogovoru potem odkrivaš bogastvo izkušenj in hkrati navezanost na košček zemlje, odkoder izvirajo in kjer bi bili radi pokopani…
Na otoku domujejo tudi redovnice. Večinoma stare so. Ena vodi petje, na starem harmoniju spremlja bogoslužje. Če je bila na srečanju s papežem v Zagrebu, nas je zanimalo. Ne, ni mogla, leta pa druge obveznosti… Ampak rada pa prisluhne zdajšnjemu papežu in bere tisto, kar je napisal. Še posebej se je zdi, da ima papež prav, ko pravi, da je eden od velikih grehov tega časa, proti kateremu se je treba boriti, relativizem. Kar nekoliko nas je presenetila redovnica pri sedemdesetih letih, iz oddaljenega otoka, ki razmišlja o odtujenosti tega časa. O tem, da je ljudem danes vseeno, da je pravzaprav vse dovoljeno in da si ne pustijo nič reči, ker sami najbolje vedo, kaj je zanje prav in dobro. Ločnica med dobrim in slabim se briše in pravzaprav je vse relativno. »Tukaj ima papež res prav, ko nas svari pred tem,« zaključi siva, nekoliko zgubana redovnica. In odide po svojih otoških obveznostih.
Mi pa po svojih. A tehtna beseda, podobno kot tista iz današnjega evangelija, ostane. In kali. In ni odvisna od kraja, kjer je bila izgovorjena.

Je res vseeno, če kopalca vleče iz vode v zrak ali obratno?