Prvi dnevi dopusta so vedno povezani z vljudnostnimi obiski bližnjih sosedov. Kaj je novega, kaj ste doživeli v dneh, ko se nismo videli, sta standardni vprašanji, ki si ju zastavljamo. In kot je leto pravzaprav okroglo, saj zimo vedno nadomesti pomlad, tako je tudi z otoškimi zgodbami. Te imajo (skoraj) vedno isti konec, namreč življenje gre iz slabega na slabše. Tu ne moreš narediti nič. Ljudje so si vbili v glavo, da je to leto slabše od prejšnjega, da je letos padlo manj dežja kot lani in da so (posledično) pridelali manj krompirja, blitve, zelja (in tudi oljke bodo letos slabše rodile kot lani…).
Vse to je kljub vsemu treba vzeti za dobro. Takšen je pač otoški milje. Nekomu se je treba potožiti, pa čeprav sosedom turistom, ki z vremenskimi prognozami in (vsakoletnimi) kmetijskimi (ne)zgodami nimajo prav veliko pojma.
Neke stvari pa ostajajo iz leta v leto enake. Kraji divje lepote, kjer človeška noge ne zaide velikokrat. Tam se začnejo pravljične zgodbe o morskih deklicah in ribah, ki govorijo, pa o morskih zakladih davno nasedlih ladij, ki jih je treba le dvigniti na površje. Tam živijo bitja, ki spregovorijo le poleti, ko jih na počitniških poteh srečajo otroci, ki stikajo za naplavinami. In kaj nam šepetajo? Da je poletni čas kratek in da ga je treba izkoristiti. Zato le v vodo z masko in plavutkami, kajti zakladi morskega dna ne čakajo mehkužcev.