Še pred nekaj leti ni bilo za misliti, da bi lahko stike ohranjali kot danes. Spominjam se, da smo pred leti, pred javno telefonsko govorilnico na otoku naredili vrsto in čakali, da bomo lahko poklicali domov. Ni mi treba razlagati, da je danes prav ta govorilnica zelo »osamljena«. Čas mobilnih telefonov jo je »povozil«. Prav tako si še pred nekaj leti nismo predstavljali, da bomo lahko vso elektronsko korespondenco opravili tudi na počitnicah. Računalniki so bili veliki in treba je bilo poiskati kak internet cafe, da si lahko pogledal, kako je s tvojo e-pošto. Danes ima (skoraj) vsak že prenosni računalnik ali pa mu celo telefon omogoča, da sprotno preveri, če je kaj nujnega.
Vse to je dobro in lahko bi rekli, da tehnologija dela za nas.
Ampak stvari se da tudi drugače »brati«. Vsa ta navezanost na tehnologijo nas lahko odvrača od resničnega življenja. Na plaži se nekaj dogaja, ti pa s telefonom preverjaš, kaj je novega na facebooku. Je to res tisto, kar bi lahko poimenovali, da je tehnologija v naši službi ali smo bolj mi njeni odvisniki? Je res dobro, da vsak trenutek preverjam svojo elektronsko pošto? Kako pa je bilo še pred nekaj leti, ko je bil telefon edino sredstvo, ki smo ga zvečer uporabili za to, da smo najbližje obvestili, da nam je dobro? So bile takrat počitnice kaj manj počitnice, kot so danes ali morda več?
Vsak naj si odgovori kot mu vest narekuje. Jaz tole pišem z dopusta. Na nek način ohranjam kondicijo pisanja, a lahko bi bilo tudi drugače. Bi bilo slabše? Ali boljše?

Očetje smo za svoje otroke sestavljali igralo. Šlo je za velik »kit komplet«, z velikim številom delov, ki jih je treba sestaviti v pravilno celoto. Delo je bilo nekoliko stihijsko, saj ni bilo pravega vodje. Končno smo se razdelili po sklopih, eni so sestavljali del z gugalnicami, drugi plezalno steno, tretji hišico. Kljub velikemu številu udeležencev, delo ni napredovalo kot bi moralo.
Prav je steklo šele, ko se je pridružila še tretja generacija. »Igrala za otroke morajo vendar sestavljati dedki in ne očetje,« me je prešinilo. Tukaj so najbolj važne izkušnje. Mi smo le primerjali dele z načrti in si razbijali glave z vprašanjem ali so vijaki pravi in ali jih je dovolj, nismo pa gledali na problem celostno. Očetje skrbimo za preživetje otrok, stari očetje (in babice) pa jih morajo oblikovati vrednostno. Nagovarjati jih morajo z zgledom, izkušnjami, življenjsko modrostjo, skratka z vsem tistim, s čimer jih očetje (in mame) ne. Vsaj nekoč je bilo tako. Premalokrat se zavedamo, kakšno škodo delamo otrokom, ko jih odrežemo od starih staršev. Ti so kot velika zakladnica iz katere je za vsakega otroka pripravljen dragi kamen izkušenj. In če moramo starši predvsem vzgajati, stari starši lahko tudi nekoliko razvajajo. Tako dodajo vzgoji »sol«.
Igralo je bilo kmalu sestavljeno in otroci so se povzpeli nanj. Starejši pa smo modrovali o tem, kdo mora kaj storiti in kdo koga poslušati.

Velikokrat sem prebiral o vročem in dolgem poletju a nikoli se mi ni zdelo tako. Ali je bilo kratko ali pa se je vremensko sfižilo. Zdi se mi, da sem tokrat ugotovil kaj pomeni ta termin.
Sedeli smo v vaški gostilni na pomolu in srebali pivo. Na pomolu je pristajala ladja. To je za otočane dogodek dneva. Opazujejo kdo gre, kdo pride na novo, skratka nekaj se dogaja. Ampak za mizami sedijo tisti, ki nikamor ne odhajajo, tisti, ki zgolj opazujejo in čakajo, da ladja odide. Kot bi se čas ustavil. Ni nikakršne naglice. Vse naokoli sicer brenči, ljudje se pozdravljajo, poslavljajo, traktorji brnijo, a nekateri samo sedijo in opazujejo. »Ni nam še treba na pot, ta ladja ne pelje nas,« si mislijo in prav počasi srkajo svojo pijačo. Kot da niso iz tega filma. Zgolj opazujejo dogajanje in se počutijo fino.
Dolžina poletja torej ni v dejanskem trajanju ampak v občutju: »Ljudje odhajajo in prihajajo, jaz pa sem še tu! Dogodki, ki jih moram doživeti so še pred menoj. Morje še vedno valovi in čas odhoda je še daleč.«

Beseda nevera na otoku pomeni neurje, hitro spremembo vremena, bliskanje, dež in seveda močan veter. Če te nevera doleti na morju, moraš biti pripravljen na vse. Zato se (večina) plovil med neurji varno zasidra v pristaniščih. Privez v tem primeru pomeni varnost in trdna tla pod nogami.
Če se zdaj prestavimo v naš govorni okvir in ga navežemo na svoje bivanjske izkušnje, smo lahko presenečeni, kajti nevera je velikokrat lahko »morje, brez oprijemljivega pristanišča«. Prepričan sem, da vsak človek v nekaj verjame. Človek, ki nikomur ne verjame, bi moral vse trditve preveriti sam. Bil bi do konca nezaupljiv, družbeno izključen, samotar…
In če se navežem še na religiozni pomen besede nevera, lahko v pristanišču in privezu, najdem dobro prispodobo za to, kar naj bi vera človeku pomenila. Vera torej ni bergla ali plomba na možganih. Je ravno nekaj nasprotnega, je varnost in so trdna tla pod nogami. Seveda vsi kdaj zdvomimo, seveda naša vera ni taka, da bi lahko prestavljali gore, a je vendar opora na kateri lahko gradimo, na osnovi katere lahko zaupamo.
Kajti dokler je morje mirno in naša barka pluje, se o neveri ne sprašujemo. Ko pa pride dan stiske, je vera tista, ki nas pelje v pristanišče. Enostavna so znamenja, če jih hočemo prebirati.

Spominjam se, nekih počitnic v Istri. Živeli smo v prikolici, v kampu. Zanimivo je, da se morja pravzaprav sploh ne spominjam, spominjam pa se neke ribje večerje. Oče in stric sta zjutraj odšla na tržnico in kupila ribe. Naročila sta kilogram sardel, prodajalka pa jima je nasula še skoraj enkrat toliko za povrhu. V kamp sta se nato vrnila s polno vrečo. Pozno popoldne je oče zakuril in nato pekel ribe. Ker jih je bilo res veliko, smo se na koncu vsi ponujali z njimi. Jaz pokovec, verjetno niti v šolo še nisem hodil sem se prav tako znašel pred polnim krožnikom. Vonj rib mi ni ugajal, a na večkratno prigovarjanje, sem jih vseeno jedel. Končalo se je neslavno. V jarku, kjer so izplavale neprebavljene ribe in z večletnim odporom na vse, kar jim je bilo podobno.
Po kakih dvajsetih letih sem se začel zdraviti od ribje fobije. Počasi mi ribe niso več smrdele in danes jih z veseljem obrnem na žaru. Ob tej izkušnji pa mi na pamet prihaja, koliko odpora imamo ljudje v sebi zaradi stvari, v katere so nas silili? Koliko »rib« se nam je zamerilo, pa niso bile ničesar krive… Le predsodek, ali slaba izkušnja iz preteklosti, sta nam jih oddaljila. Lahko bi postali dobri prijatelji, morda še kaj drugega. Lahko bi z njimi spremenili svet, a ga nismo. Zaradi slabega vtisa iz preteklosti. Škoda.