Novica da kardinal Rode ni oče Petra S., ni prinesla nekega posebnega olajšanja. Vsaj jaz ga ne čutim. Gre le za epizodo v širšem kontekstu napada na Katoliško Cerkev pri nas. Kakšen apokaliptik bi lahko citiral: »Pisano je: Udaril bom pastirja in ovce se bodo razkropile.« Mr 14,27 In prav to se dogaja, posebej močno v zadnjem letu.

Res je, da smo si večkrat za alergijo v javnosti krivi sami, s svojim nastopom in ravnanji, ki včasih niso vredna imena na katero se sklicujemo, a vendarle ima vse svoje meje. Zdi se namreč, da gre za nek usklajen pritisk, ki ne popušča. Takoj ko se izkaže, da za vrženo meglo ni ničesar ali vsaj ne prav veliko, se ta spet pojavi na drugem koncu. Potem nas ves čas drži v defenzivni drži, ko se je treba le braniti in zagovarjati, kot bi ne imeli drugega dela in važnejših stvari. Zakaj tukaj ne velja »živi in pusti živeti«?

Rodetov dokaz, da ni oče Petra S. je torej le etapna zmaga resnice nad kleveto. Kolo pa se že vrti naprej in kažejo se obrisi novih napadov. Še zdaleč se ni vse začelo z nadškofom Uranom ali morda s finančnim polomom mariborske nadškofijske ekonomije. Proticerkveni duh je bil spuščen že davno. Od takrat se vrača v cikličnih intervalih. Po tem, ko smo šli na svoje s samostojno državo, je nekako izgledalo, da bomo svobodneje zadihali. Tudi v družbi je bilo čutiti nekakšno lakoto po duhovnem. Priča smo bili velikemu zanimanju za spiritualne in religijske teme. A pokazalo se je, da smo tudi na duhovnost začeli gledati iz potrošniškega vidika. Zgodil se nam je duhovni supermarket, kjer so iskalci lahko izbirali med različnimi stojnicami in izbrali nekaj tukaj in nekaj tam, namesto da bi se ob eni zares ustavili in se vanjo poglobili. Sledil je čas duhovnega relativizma, brez trdnih temeljev in jasnih usmeritev. In tako smo se znašli tukaj, kjer je pljunek na religiozno čutenje postal nacionalni šport.

Po dvajsetih letih je tako Cerkev ostala skoraj edina nespremenljiva komponenta, ki od svojih temeljnih resnic ne odstopa. Zato je tako pripravna za dežurnega krivca. Žal se nam je v tem času zgodilo tudi veliko stvari, ki so daleč od Kristusovih besed in njegovega zgleda. Če ne bi bilo jasne besede, da je »vrata podzemlja ne bodo premagala,« (Mt 16,18) bi se morala že davno v sramoti in strahu sesesti sama vase.

Naj se vrnem k zgodbam tega leta, ki so se po mariborski finančni aferi, usmerile na najvišje Cerkvene dostojanstvenike, osebno, ad personam. Najprej na Urana, nato na Rodeta in ko je postalo jasno, da je tukaj zmanjkalo streliva, zdaj še na Stresa in Turnška, pa še na Štumpfa in Lipovška. Gotovo je, da imajo vsi omenjeni gospodje svoj del odgovornosti za prosulo stanje mariborskih financ, a vendar moramo pustiti, da se razjasnijo vsa dejstva in da se preiskava zaključi. Ne smemo pozabiti, da vsi naši škofje odgovarjajo za svoja dejanja in da se bo pokazalo, kdo je za kaj odgovoren. O tem priča tudi osebnost poljskega nuncija.

Kardinal Rode bo torej sprožil sodne postopke. To je za slovenske medije, ki vse bolj drsijo v splošno rumenilo, kjer ni nikakršnih meja, vsekakor dobro. Prav tako bi za medijske hiše enormno visoka denarna kazen, delovala zdravilno. Pokazala bi, da se vsega kar nam pride na misel, ali kar slišimo kot poulično zlonamerno govorico, ne sme zapisati brez jasnega dokaza, da gre za resnico. Po krivici nekomu vzeti dobro ime je poniglavo in kaznivo. Tudi za Delo. Izgovarjanje, da je šlo zgolj za profesionalno opravljeno delo, v tem kontekstu, samo žali človeški intelekt…

 

Na filmskem festivalu ITN v Hollywoodu je nagrado za najboljšega režiserja v kategoriji dokumentarnih filmov dobil Jože Možina za film Pedro Opeka, The Friend of the Poor (prijatelj revežev).

 

Otvoritev festivala je bila 12. septembra na Beverly Hills, projekcije filmov v tekmovalnem programu pa so se zvrstile v Raleigh Studios na aveniji Melrose v Hollywoodu. Jožetu Možini bodo nagrado predali prejel na svečani podelitvi januarja 2013 v Los Angelesu.

 

Celovečerni film s slovenskim naslovom Pedro Opeka, dober prijatelj je bil prvič predvajan decembra lani na Televiziji Slovenija in je podrl vse rekorde gledanosti, saj je z eno ponovitvijo beležil okrog pol milijona ogledov. Gre za 102 minuti dolg dokumentarni portret, ki je zastavljen kot ena najlepših zgodb našega časa. Predstavlja delo in osebnost Pedra Opeke, karizmatičnega duhovnika, ki je več kot 23 tisoč brezdomcev skupaj s sodelavci v gibanju Akamasoa pripeljal v novo življenje s šolami, zdravstveno oskrbo, lastnimi domovi in zaposlitvami. Spopad z revščino, zmernost v potrošnji in varovanje okolja, vzpostavljajo Pedra Opeko za globalni zgled pri reševanju največjih svetovnih problemov.

In zdaj še beseda razmisleka ob omenjeni nagradi:

Slab teden nazaj je bil omenjeni dokumentarec na ogled na Slovenskem filmskem festivalu v Portorožu. Uradna žirija je že takoj po začetku počasi, član za članom zapuščala dvorano, tako da ga vsaj polovico niso pogledali. Dopuščamo možnost, da so si film ogledali že prej v rednem programu, a vendar slab okus ostaja, saj gre vendar za žirijo, ki naj bi korektno ocenjevala filme in je za to tudi plačana!

Ob tem mi prihaja na misel pogovor z Ljubom Struno, Badjurovim nagrajencem, ki je že pred leti, ko je sodeloval pri dokumentarnem filmu o blaženem Slomšku potarnal, da ta njegov film ne bo prejel nobene nagrade, ker je Slomšek prikazan preveč „realistično“. Tak kot je po virih pač bil. Film je zato lep, navdihujoč, mnogi se ga še spominjajo. Zanimiv je bil Strunov zaključek: „Če bi Slomška prikazali kot pijanca, ki zlorablja ministrante, pa bi bili deležni vseh vrst pozornosti in nagrad.“ Predstavljam si, da je enak vzrok za spregled dokumentarca o Pedru Opeki. Ameriška nagrada Možini je zato na nek način povračilo za prestane muke. V Ameriki prepoznajo izstopajoče dosežke, pri nas samo ekscese. In ti so potem prepoznani kot znamenje kakovosti...

Vlažno vreme, dokaj visoke temperature in seveda prava luna, so poskrbeli da je gobe dobesedno pognalo iz zemlje. Skoraj ne moreš stopiti, da ne bi kje videl kake…

Šola skrbi tudi na družinsko rekreacijo. Srednji sin je namreč dobil nalogo, da mora pripraviti herbarij z najmanj 15 različnimi drevesi. Kako naj dečko sam odide v gozd in najde kar je potrebno? Ne more! Zato mu je na pomoč priskočil ostanek družine z dedijem na čelu. In smo se odpravili. Ne prav daleč iz Ljubljane, a vendar zadosti, da bi našli, kar iščemo.

Potem pa smo v gozdu našli prve gobe. Mene so najbolj navdušile rdeče mušnice. Zaradi barve in pravih proporcev so mi te rdeče gobe vedno všeč. Pa ni ostalo samo pri mušnicah. Kmalu smo naleteli še na marele, pa golobice in vrsto gob, ki jih niti po imenu ne poznamo.

Otrok herbarij kmalu ni več zanimal, saj so tekali od gobe do gobe in spraševali, kako se imenuje, če je užitna in če jo bomo fotografirali. Domenili smo se namreč, da gliv ne bomo trgali, (razen nekaj marel za večerjo), saj so najlepše tam, kjer rastejo in ker nismo vandali, jih tudi prevračali ne bomo.

Ob pohajkovanju po jesenskem gozdu smo naleteli še na močerada, ki se je hotel na vsak način skriti, ugotovili pa smo tudi, da kostanja letos ne bo veliko. Muhasta pomlad in sušno poletje sta naredila svoje. Poleg tega so dejavne tudi živali, ki nabirajo hrano za zimo, te pa je letos nekaj manj, kot druga leta.

Vedno lepe mušnice.

Za tele gljive niti imena ne poznam, vendar prav dobro izgledajo.

Takole sramežljivo se je za gobo (mislim, da je golobica) skril močerad.

Še ena barvita mušnica na kateri je "potresen sladkor".

Če pomislim, da smo vse te gobe videli v pol urice in da nisem poslikal vseh, potem je jasno, da so pred nami res gobji dnevi.

274. dan leta 2012 je danes, do konca leta tako ostaja le še 92 dni. Kako brzi čas? Še malo pa bo konec leta...

Takole proti koncu leta me prime melanholija. Tudi letni časi nam kažejo podobo lastne minljivosti. Saj še najdemo sonce in lepe dneve tudi jeseni in pozimi, a vendar nas zagrinjata sivina in vlaga. Tudi dan se je že precej skrajšal. Sonce je vzšlo ob 6:59 in bo na nebu do 18:43. To pomeni, da bo osvetljeni del dneva dolg 11 ur 44 minut in 6 sekund, ostalo bo zavzela noč, ki bo do božiča, le še pridobivala. Vsak dan izgubimo 3 minute in 13 sekund svetlobe.

Prav tako kot dan, svetloba in toplota, pa izgublja tudi človeško življenje. Nismo več tako prožni in elastični kot v mladosti. V klanec pojema sapa, pojavljajo se različne bolečine in bolezni. Nekoč rjave lase prevzema srebro, nase je treba navleči še kak kos obleke, da se mraz ne zaje v kosti.

Tudi na letnem ciklu lahko začutimo lastno minljivost, težo dneva in let. Ptice se pripravljajo na odhod, narava daje še zadnje plodove.

Zase lahko mirno rečem, da imam raje prvo polovico leta, ki je polovica optimizma in začetkov. Takole na kocu leta pa večinoma pospravljamo in gledamo, kako nam narava veni pred očmi. Zame bi bilo očitno idealno vsake pol leta preživeti na drugi polobli. A čeprav bi to zanimivo potovanje dveh pomladi in dveh poletij, morda lahko kdaj izkusil, pa jeseni življenja, ki se ji (če nam Bog da) bližamo, ne moremo uteči.

Je torej življenje krog ali spirala? Vse stvari se na nek način ponavljajo. Kot smo zjutraj vstali iz postelje, se bomo vanjo zvečer zopet vrnili. Kot smo sadili letos spomladi, bomo tudi prihodnje leto. A ne bo enako. Vedno bo malo drugače.

Pa smo spet tam… Premier je v New Yorku, govori pred združenimi narodi, da nekaj intervjujev in sproži plaz zgražanja… doma, jasno. Dežurni dušebrižniki zdaj varno spravljeni pod peruti ljubljanskega župana in njegove stranke, so takoj skočili v zrak, ko so v premierovem govoru slišali besedo genocid. Jasno so se takoj prepoznali v nečastnih dogodkih po koncu druge svetovne vojne. Če mački stopiš na rep, pač mijavka. In Roman Jakič je res posrečeno primerjal povojne poboje z izbrisanimi. Ja to je res nekaj podobnega, če mečeš politične nasprotnike iz koncentracijskih taborišč, izstradane in gole, povezane z žico v kraške jame in rudniške jaške in če nekatere, ki nočejo vzeti državljanstva, izbrišeš iz registra. Nedvomno primerljivi stvari.

Si dovolim še eno primerjavo. Glede na to, da je Evropa očitno presodila, da je šlo pri izbrisu za kršenje pravic in je prisodila odškodnino, kakšna bi bila šele odškodnina tistim, ki so po vojni izgubili življenja, svojce, premoženje…?

Roman Jakič bi naj bil vsaj tiho, tako pa izgleda, da so v Pozitivni Sloveniji nekoliko dezorjentirani glede na zadnje policijske akcije. Tako tolčejo na vseh frontah. Pravzaprav pogrešam samorefleksijo. Janković je vsaj deloval umirjeno v smislu, zdaj imajo kar potrebujejo, naj se izkaže. Naj se torej izkaže! Počakajmo. Po možnosti bi lahko rekli, da podpirajo svojega predsednika, če pa se bo izkazalo, da podpore ni bil vreden, bodo storili… to in to. Tega nisem zasledil.

Namenoma se ne želim opredeljevati do Jankovićeve »krivde« dokler se ne izkaže, da je res bila. V civiliziranem svetu je namreč človek nedolžen dokler mu krivde ne dokažejo in ne želim biti podoben tistim, ki so kot npr kardinala Rodeta in nadškofa Urana, že vnaprej obsodili.

Skratka, namesto da bi Sloveniji ploskali ob njenih petih minutah slave na seji v New Yorku, pljuvamo vsepovprek, ker tam ni govoril kak »naš« človek. Ni važno, da nam gre dobro, važno je, da sosedu crkne krava!

Dobro jutro, Slovenija!