Novica da kardinal Rode ni oče Petra S., ni prinesla nekega posebnega olajšanja. Vsaj jaz ga ne čutim. Gre le za epizodo v širšem kontekstu napada na Katoliško Cerkev pri nas. Kakšen apokaliptik bi lahko citiral: »Pisano je: Udaril bom pastirja in ovce se bodo razkropile.« Mr 14,27 In prav to se dogaja, posebej močno v zadnjem letu.

Res je, da smo si večkrat za alergijo v javnosti krivi sami, s svojim nastopom in ravnanji, ki včasih niso vredna imena na katero se sklicujemo, a vendarle ima vse svoje meje. Zdi se namreč, da gre za nek usklajen pritisk, ki ne popušča. Takoj ko se izkaže, da za vrženo meglo ni ničesar ali vsaj ne prav veliko, se ta spet pojavi na drugem koncu. Potem nas ves čas drži v defenzivni drži, ko se je treba le braniti in zagovarjati, kot bi ne imeli drugega dela in važnejših stvari. Zakaj tukaj ne velja »živi in pusti živeti«?

Rodetov dokaz, da ni oče Petra S. je torej le etapna zmaga resnice nad kleveto. Kolo pa se že vrti naprej in kažejo se obrisi novih napadov. Še zdaleč se ni vse začelo z nadškofom Uranom ali morda s finančnim polomom mariborske nadškofijske ekonomije. Proticerkveni duh je bil spuščen že davno. Od takrat se vrača v cikličnih intervalih. Po tem, ko smo šli na svoje s samostojno državo, je nekako izgledalo, da bomo svobodneje zadihali. Tudi v družbi je bilo čutiti nekakšno lakoto po duhovnem. Priča smo bili velikemu zanimanju za spiritualne in religijske teme. A pokazalo se je, da smo tudi na duhovnost začeli gledati iz potrošniškega vidika. Zgodil se nam je duhovni supermarket, kjer so iskalci lahko izbirali med različnimi stojnicami in izbrali nekaj tukaj in nekaj tam, namesto da bi se ob eni zares ustavili in se vanjo poglobili. Sledil je čas duhovnega relativizma, brez trdnih temeljev in jasnih usmeritev. In tako smo se znašli tukaj, kjer je pljunek na religiozno čutenje postal nacionalni šport.

Po dvajsetih letih je tako Cerkev ostala skoraj edina nespremenljiva komponenta, ki od svojih temeljnih resnic ne odstopa. Zato je tako pripravna za dežurnega krivca. Žal se nam je v tem času zgodilo tudi veliko stvari, ki so daleč od Kristusovih besed in njegovega zgleda. Če ne bi bilo jasne besede, da je »vrata podzemlja ne bodo premagala,« (Mt 16,18) bi se morala že davno v sramoti in strahu sesesti sama vase.

Naj se vrnem k zgodbam tega leta, ki so se po mariborski finančni aferi, usmerile na najvišje Cerkvene dostojanstvenike, osebno, ad personam. Najprej na Urana, nato na Rodeta in ko je postalo jasno, da je tukaj zmanjkalo streliva, zdaj še na Stresa in Turnška, pa še na Štumpfa in Lipovška. Gotovo je, da imajo vsi omenjeni gospodje svoj del odgovornosti za prosulo stanje mariborskih financ, a vendar moramo pustiti, da se razjasnijo vsa dejstva in da se preiskava zaključi. Ne smemo pozabiti, da vsi naši škofje odgovarjajo za svoja dejanja in da se bo pokazalo, kdo je za kaj odgovoren. O tem priča tudi osebnost poljskega nuncija.

Kardinal Rode bo torej sprožil sodne postopke. To je za slovenske medije, ki vse bolj drsijo v splošno rumenilo, kjer ni nikakršnih meja, vsekakor dobro. Prav tako bi za medijske hiše enormno visoka denarna kazen, delovala zdravilno. Pokazala bi, da se vsega kar nam pride na misel, ali kar slišimo kot poulično zlonamerno govorico, ne sme zapisati brez jasnega dokaza, da gre za resnico. Po krivici nekomu vzeti dobro ime je poniglavo in kaznivo. Tudi za Delo. Izgovarjanje, da je šlo zgolj za profesionalno opravljeno delo, v tem kontekstu, samo žali človeški intelekt…