274. dan leta 2012 je danes, do konca leta tako ostaja le še 92 dni. Kako brzi čas? Še malo pa bo konec leta...

Takole proti koncu leta me prime melanholija. Tudi letni časi nam kažejo podobo lastne minljivosti. Saj še najdemo sonce in lepe dneve tudi jeseni in pozimi, a vendar nas zagrinjata sivina in vlaga. Tudi dan se je že precej skrajšal. Sonce je vzšlo ob 6:59 in bo na nebu do 18:43. To pomeni, da bo osvetljeni del dneva dolg 11 ur 44 minut in 6 sekund, ostalo bo zavzela noč, ki bo do božiča, le še pridobivala. Vsak dan izgubimo 3 minute in 13 sekund svetlobe.

Prav tako kot dan, svetloba in toplota, pa izgublja tudi človeško življenje. Nismo več tako prožni in elastični kot v mladosti. V klanec pojema sapa, pojavljajo se različne bolečine in bolezni. Nekoč rjave lase prevzema srebro, nase je treba navleči še kak kos obleke, da se mraz ne zaje v kosti.

Tudi na letnem ciklu lahko začutimo lastno minljivost, težo dneva in let. Ptice se pripravljajo na odhod, narava daje še zadnje plodove.

Zase lahko mirno rečem, da imam raje prvo polovico leta, ki je polovica optimizma in začetkov. Takole na kocu leta pa večinoma pospravljamo in gledamo, kako nam narava veni pred očmi. Zame bi bilo očitno idealno vsake pol leta preživeti na drugi polobli. A čeprav bi to zanimivo potovanje dveh pomladi in dveh poletij, morda lahko kdaj izkusil, pa jeseni življenja, ki se ji (če nam Bog da) bližamo, ne moremo uteči.

Je torej življenje krog ali spirala? Vse stvari se na nek način ponavljajo. Kot smo zjutraj vstali iz postelje, se bomo vanjo zvečer zopet vrnili. Kot smo sadili letos spomladi, bomo tudi prihodnje leto. A ne bo enako. Vedno bo malo drugače.