Vlažno vreme, dokaj visoke temperature in seveda prava luna, so poskrbeli da je gobe dobesedno pognalo iz zemlje. Skoraj ne moreš stopiti, da ne bi kje videl kake…

Šola skrbi tudi na družinsko rekreacijo. Srednji sin je namreč dobil nalogo, da mora pripraviti herbarij z najmanj 15 različnimi drevesi. Kako naj dečko sam odide v gozd in najde kar je potrebno? Ne more! Zato mu je na pomoč priskočil ostanek družine z dedijem na čelu. In smo se odpravili. Ne prav daleč iz Ljubljane, a vendar zadosti, da bi našli, kar iščemo.

Potem pa smo v gozdu našli prve gobe. Mene so najbolj navdušile rdeče mušnice. Zaradi barve in pravih proporcev so mi te rdeče gobe vedno všeč. Pa ni ostalo samo pri mušnicah. Kmalu smo naleteli še na marele, pa golobice in vrsto gob, ki jih niti po imenu ne poznamo.

Otrok herbarij kmalu ni več zanimal, saj so tekali od gobe do gobe in spraševali, kako se imenuje, če je užitna in če jo bomo fotografirali. Domenili smo se namreč, da gliv ne bomo trgali, (razen nekaj marel za večerjo), saj so najlepše tam, kjer rastejo in ker nismo vandali, jih tudi prevračali ne bomo.

Ob pohajkovanju po jesenskem gozdu smo naleteli še na močerada, ki se je hotel na vsak način skriti, ugotovili pa smo tudi, da kostanja letos ne bo veliko. Muhasta pomlad in sušno poletje sta naredila svoje. Poleg tega so dejavne tudi živali, ki nabirajo hrano za zimo, te pa je letos nekaj manj, kot druga leta.

Vedno lepe mušnice.

Za tele gljive niti imena ne poznam, vendar prav dobro izgledajo.

Takole sramežljivo se je za gobo (mislim, da je golobica) skril močerad.

Še ena barvita mušnica na kateri je "potresen sladkor".

Če pomislim, da smo vse te gobe videli v pol urice in da nisem poslikal vseh, potem je jasno, da so pred nami res gobji dnevi.