Pa smo spet tam… Premier je v New Yorku, govori pred združenimi narodi, da nekaj intervjujev in sproži plaz zgražanja… doma, jasno. Dežurni dušebrižniki zdaj varno spravljeni pod peruti ljubljanskega župana in njegove stranke, so takoj skočili v zrak, ko so v premierovem govoru slišali besedo genocid. Jasno so se takoj prepoznali v nečastnih dogodkih po koncu druge svetovne vojne. Če mački stopiš na rep, pač mijavka. In Roman Jakič je res posrečeno primerjal povojne poboje z izbrisanimi. Ja to je res nekaj podobnega, če mečeš politične nasprotnike iz koncentracijskih taborišč, izstradane in gole, povezane z žico v kraške jame in rudniške jaške in če nekatere, ki nočejo vzeti državljanstva, izbrišeš iz registra. Nedvomno primerljivi stvari.

Si dovolim še eno primerjavo. Glede na to, da je Evropa očitno presodila, da je šlo pri izbrisu za kršenje pravic in je prisodila odškodnino, kakšna bi bila šele odškodnina tistim, ki so po vojni izgubili življenja, svojce, premoženje…?

Roman Jakič bi naj bil vsaj tiho, tako pa izgleda, da so v Pozitivni Sloveniji nekoliko dezorjentirani glede na zadnje policijske akcije. Tako tolčejo na vseh frontah. Pravzaprav pogrešam samorefleksijo. Janković je vsaj deloval umirjeno v smislu, zdaj imajo kar potrebujejo, naj se izkaže. Naj se torej izkaže! Počakajmo. Po možnosti bi lahko rekli, da podpirajo svojega predsednika, če pa se bo izkazalo, da podpore ni bil vreden, bodo storili… to in to. Tega nisem zasledil.

Namenoma se ne želim opredeljevati do Jankovićeve »krivde« dokler se ne izkaže, da je res bila. V civiliziranem svetu je namreč človek nedolžen dokler mu krivde ne dokažejo in ne želim biti podoben tistim, ki so kot npr kardinala Rodeta in nadškofa Urana, že vnaprej obsodili.

Skratka, namesto da bi Sloveniji ploskali ob njenih petih minutah slave na seji v New Yorku, pljuvamo vsepovprek, ker tam ni govoril kak »naš« človek. Ni važno, da nam gre dobro, važno je, da sosedu crkne krava!

Dobro jutro, Slovenija!