Spet Divji zahod. Malo sem znerviran, stvari uhajajo iz rok in potem bomo to kar s pištolo uredili. S tisto zaplenjeno »enemu domobrancu na bloku«, ki jo imam nekje zakopano. Mi smo tudi pri 80. še vedno pripravljeni…kar naj pridejo. Čisto vseeno mi je kaj bo jutri z mano ali s kom drugim.

Ta logika mi je tuja. Je ne razumem. Kar z nasiljem bi nekateri reševali svoje in tudi tuje probleme. Brezkompromisno. Gospod je star 80 let. V teh letih zagrizenost že nekoliko popušča. Ljudje se takrat navadno pripravljajo na tisto, kar neminovno pride. Kako bi reagiral pred 20. leti? Takrat bi pištolo verjetno res izkopal.

Ali ni čudno, da nekateri hranijo nelegalno orožje? Kar tako, za vsak primer? Kakšen primer? Če pride kdo, ki ga ne marajo, morda kak novinar, kdo, ki ni dobrodošel? Po katerih smiselnih korakih se ta vprašanja nadaljujejo in kje se sproži sprožilec? Imamo morda spet kakšna mesta, kjer je mogoče na ljudi kar streljati? Tukaj je privatna lastnina – pazi streljam? Kot nekoč na jugoslovanski meji? Vas ne spominja tako ravnanje na neke čase, za katere smo menili, da so že davno za nami? Očitno so idejni pripadniki teh časov še kar živahni…

Zanimivo je, da je gospod eden od mestnih svetnikov. To pomeni, da je izvoljeni poslanec ljudstva. Pa kakšne kandidate mi volimo? Take, ki bi pri 80. stvari še vedno urejali z orožjem? Take, ki se za izrečeno nočejo niti opravičiti.

Pravzaprav bi verjetno čisto drugače reagirali (glede na njegovo starost), če bi se pokazalo, da je reagiral prehitro in da mu je žal. A ne! Njemu ni žal. On bi to še enkrat ponovil. Morda ga ta cirkus zdajle tako jezi, da je šel res izkopat tisto pištolo in jo pravkar preizkuša. Lahko da strelja na žabe v ribniku, kot je to nekoč (kot pravi Pirjevčeva knjiga Tito in tovariši) v trenutku besa storil rajnki maršal na Brdu.

Moram priznati, da me obhaja nelagodje ob misli, da bi se s tem nervoznim gospodom nekje srečala. Poleg vsega mu je še vseeno kaj bo z njim in morda mu je še bolj vseeno, kaj bo s kom drugim.

In taki ljudje sedijo v mestnem svetu in odločajo o naših zadevah. Čisto vseeno jim je zase in še bolj za druge, ampak odločajo pa o nas.

Ni mu treba odstopiti, drugi naj ga odstopijo!

Ne zgodi se prav pogosto, da pridem iz gledališča z odprtimi usti in cmokom v grlu. Prav to se mi je zgodilo ob predstavi Dvom Prešernovega gledališča Kranj. Gre za delo ameriškega dramatika, scenarista in režiserja Johna Patricka Shanleya, ki je za omenjeno delo prejel Pullitzarjevo nagrado za najboljše dramsko besedilo leta 2005. Predstavo je režiral Alen Jelen, nastopajo pa Borut Veselko, Vesna Jevnikar, Vesna Slapar in kot gostja Maša Kagao Knez.

To je drama z močnimi dialogi in nedorečenim koncem, ki pušča več odprtih vprašanj, kot pa ponuja jasnih odgovorov nanja. Zato jo lahko tudi »beremo« na več načinov.

Gotovo jo je mogoče brati kot predstavo o spolnih zlorabah znotraj Katoliške Cerkve. Te so dodobra pretresle Ameriko, Irsko, Nemčijo… Vendar ni le to. Ker je beseda dvom celo v naslovu, je to lahko tudi drama o tem, kako človeku vzameš dobro ime, pa čeprav o tem nimaš nobenih oprijemljivih dokazov. Nihče namreč ni brez napak in brez preteklosti. Važno je le, kako pritisneš nanj.

Končno je to lahko tudi čisto cerkveno dramsko besedilo, ki se ukvarja s »trenji« med starim in novim, med pred in pokoncilskim modelom Cerkve. Eden je paragrafsko Janzenistični model, drugi bolj prožen, sodoben in evangeljski. Prvi v drugemu vidi predvsem odmik od ustaljene prakse in dogmatičnih izhodišč, vedno išče le napake, drugi želi po okostenelih žilah spustiti nov sok evangelizacije in zato ubira bolj neposredne načine nagovora. Med njima nujno pride do napetosti in konflikta. Vprašanje je le, kje je meja? V tem delu je ne najdemo, zato nas sili, da o tem govorimo med seboj in postajamo na tem področju bolj občutljivi.

Odlično besedilo je v Kranju naletelo tudi na odlično gledališko ekipo, ki je zapisane besede prenesla v odrsko življenje. Izjemna sestra Alojzija (Vesna Jevnikar) se brezkompromisno spusti v boj za svoj prav, ki ga čuti le na intuitivni ravni. Kljub navidezni podrejenosti redovnice glede na duhovnika, na koncu doseže svoje, a vendar za ceno vrste spornih ravnanj in končno dvoma, ki jo razjeda.

 

Sestra Jakobina (Vesna Slapar) odlično prikaže transformacijo delovanja mlade redovnice. Njena predpostavljena, s. Alojzija, v njej enega za drugim »ubija« ideale za katere si prizadeva.

Oče Flynn (Borut Veselko) je ravno prav idealističen, da mladi v njem prepoznajo »svež veter« in obenem dovolj moder, da v pridigah razkrinkava napake svoje okolice. S svojim nastopom, (daljšimi nohti, sladkorjem v čaju, posvetnimi pesmimi in kemičnim svinčnikom, ki ga uporablja) nujno naleti na odpor pri vedno urejeni ravnateljici s. Alojziji.

Tudi gospa Muller (Maša Kagao Knez) je odlična v vlogi matere 12 letnega temnopoltega sina, ki ga okolica ne sprejme, zanj pa se zavzame oče Flynn. Že z uporabo bolj pogovornega jezika pokaže, da prihaja iz drugačnega okolja in na nekatere probleme gleda popolnoma drugače od ostalih.

Prepričan sem, da bi si morali to odlično predstavo ogledati predvsem kristjani, kajti na več področjih nam nastavlja ogledalo. In to ne samo klerikom. Nikakor ne gre za plehko moraliziranje ali banalnosti ob prikazovanju vsakdana ameriške katoliške šole, ki je (zaradi ravnateljice) morda »bolj podobna zaporu, kakor šoli«. Prej je to delo avtorja, ki te probleme dobro pozna in se jih loteva večplastno.

Vsako leto ob praznikih vseh svetih in vernih rajnih obiščemo grobove, kjer so pokopani naši predniki. Otroci prižigajo svečke nato zmolimo za večni pokoj umrlih, potem pa se začnejo vprašanja o tem, kdo je tam pokopan. Ker živimo v stari hiši, ki je nekoč pripadala taščini teti, so tudi priimki čisto drugačni od naših. Zato smo letos priredili popoldne »družinskih zgodb«.

Rdeča nit je bila, predstaviti otrokom naše prednike. Babica in dedek sta prinesla stare fotografije svojih staršev in potem smo ob čaju in svežem pecivu poslušali družinsko zgodovino. Nobena pravljica ni tako zanimiva, kot zgodba pradedka, ki se je iz Češke preselil v Ljubljano, ki je vozil podmornico in igral nogomet v lokalnem klubu. Otroci so poslušali z odprtimi ušesi.

Stare fotografije so nam kazale neznane ljudi, ki pa vendarle niso neznani, saj so naše korenine. Iz njih smo izšli, njihov rod se po nas nadaljuje. Zato smo z njimi še kako povezani, pa čeprav jih morda nikoli nismo spoznali.

Vse skupaj nam je bilo tako všeč, da smo se odločili projekt nadgraditi. Prihodnje leto bomo povabili še več starejših sorodnikov, ki bodo prestavili še druge prednike. Odločili smo se tudi, da bomo stare fotografije uredili in digitalizirali, nato pa vse skupaj objavili v foto knjigi. Tako bomo imeli zbranih več podatkov o svoji družini.

Vem, da bodo otroci še vedno spraševali o minulih časih, a družinska zgodovina zaradi »družinskih zgodb«, ne bo več neznana.

Da Spomenka Hribar ne mara Janeza Janše in škofa Antona Mahniča, je znano dejstvo. Kjerkoli se pojavi kaj na to temo, se omenjena dama čuti dolžno, da o tem kaj napiše. Prav tako jo je strah desnice, ki jo bolj ali manj uspešno ustavlja že slabi dve desetletji...

Članek na treh straneh nove Sobotne priloge „Kako predsedniški kandidati razumejo spravo in skupno dobro?“, je eden tistih, kjer najdemo ves arzenal dvajsetletnega ukvarjanja z desnico, spravo po njeno in prilagojenim spektrom pogleda na politično situacijo. Članek je že strukturiran tako, da vidimo, kje tiči „hudič“ in koga se je treba bati, saj je Borutu Pahorju in Danilu Türku skupaj namenila manj prostora, kot pa Milanu Zveru.

Pravzaprav sem mislil, da je Spomenka prepričana v gladko zmago Danila Türka, ki ga je tudi javno podprla. A temu očitno ni tako, saj se je odločila, da je razredčeno bralstvo Sobotne priloge, kljub vsemu treba še dodatno opozoriti, da je ravnanje „desnice vsakič znova »požegnalo« vodstvo RKC z Opusom Dei v ozadju, ki »lastnini« tudi sam Vatikan. Z izvolitvijo dr. Milana Zvera za predsednika države bi se znašli v politični, ekonomski, kulturni in duhovni ukleščenosti!“

Sveta preproščina... Gospa doktorica, intelektualka, pisateljica in predavateljica ni zmogla v dvajsetih letih ugotoviti, da pri nas Opus Dei, žal nima (ni)kakšnega vpliva. Hiša v Rožni dolini, ki so jo zgradili in v kateri domuje kakih 10 pripadnikov niti v pravljici ni tako vplivna, kot si predstavlja. In da bi Cerkev imela danes moč na površje spraviti svojega kandidata... Morda z gospo Spomenko ne živiva v isti Sloveniji. Kvečjemu obratno je! Če Cerkev predlaga političnega kandidata (ali ga podpre) je glede na politično stanje, to gotovo znamenje njegove neizvoljivosti.

Ob branju strahov gospe Hribar sem se še večkrat nasmehnil, a hkrati tudi zamislil, kako to, da se je Delo teden dni pred volitvami, odločilo objaviti tak pamflet, če je Türku zmaga v prvem krogu takorekoč na dlani? Morda pa ni? So Spomenkine sile ugotovile, da ne bo šlo čisto lahko in da je treba zaskrbljeno še enkrat posvariti pred „zlom desnice“?

Grobovi pokojnih so pridiga živim.

Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš...

Morda jutri, morda čez 50 let, kar pa je v večnostnem vidiku le majhna razlika.

Prisluhnimo tihemu govorjenju grobov.

Tam sredi množice prižganih sveč, posrkajmo vase dragoceni obisk.

To je morda najlepši prostor za premišljevanje o življenjskih vprašanjih.

Vsak ima svojo pot in svojo misel. Na tem mestu se sklene.

Lahko bi nas ne bilo.

Pot po ovinkih ali naravnost se konča v Očetovem domu.

Kristus je to pot nekoč prehodil in nas čaka, kjer nam je mesto pripravil.

Sleherna ura tukaj je zato darilo in šele smrt bo pravo rojstvo...