Spet Divji zahod. Malo sem znerviran, stvari uhajajo iz rok in potem bomo to kar s pištolo uredili. S tisto zaplenjeno »enemu domobrancu na bloku«, ki jo imam nekje zakopano. Mi smo tudi pri 80. še vedno pripravljeni…kar naj pridejo. Čisto vseeno mi je kaj bo jutri z mano ali s kom drugim.

Ta logika mi je tuja. Je ne razumem. Kar z nasiljem bi nekateri reševali svoje in tudi tuje probleme. Brezkompromisno. Gospod je star 80 let. V teh letih zagrizenost že nekoliko popušča. Ljudje se takrat navadno pripravljajo na tisto, kar neminovno pride. Kako bi reagiral pred 20. leti? Takrat bi pištolo verjetno res izkopal.

Ali ni čudno, da nekateri hranijo nelegalno orožje? Kar tako, za vsak primer? Kakšen primer? Če pride kdo, ki ga ne marajo, morda kak novinar, kdo, ki ni dobrodošel? Po katerih smiselnih korakih se ta vprašanja nadaljujejo in kje se sproži sprožilec? Imamo morda spet kakšna mesta, kjer je mogoče na ljudi kar streljati? Tukaj je privatna lastnina – pazi streljam? Kot nekoč na jugoslovanski meji? Vas ne spominja tako ravnanje na neke čase, za katere smo menili, da so že davno za nami? Očitno so idejni pripadniki teh časov še kar živahni…

Zanimivo je, da je gospod eden od mestnih svetnikov. To pomeni, da je izvoljeni poslanec ljudstva. Pa kakšne kandidate mi volimo? Take, ki bi pri 80. stvari še vedno urejali z orožjem? Take, ki se za izrečeno nočejo niti opravičiti.

Pravzaprav bi verjetno čisto drugače reagirali (glede na njegovo starost), če bi se pokazalo, da je reagiral prehitro in da mu je žal. A ne! Njemu ni žal. On bi to še enkrat ponovil. Morda ga ta cirkus zdajle tako jezi, da je šel res izkopat tisto pištolo in jo pravkar preizkuša. Lahko da strelja na žabe v ribniku, kot je to nekoč (kot pravi Pirjevčeva knjiga Tito in tovariši) v trenutku besa storil rajnki maršal na Brdu.

Moram priznati, da me obhaja nelagodje ob misli, da bi se s tem nervoznim gospodom nekje srečala. Poleg vsega mu je še vseeno kaj bo z njim in morda mu je še bolj vseeno, kaj bo s kom drugim.

In taki ljudje sedijo v mestnem svetu in odločajo o naših zadevah. Čisto vseeno jim je zase in še bolj za druge, ampak odločajo pa o nas.

Ni mu treba odstopiti, drugi naj ga odstopijo!