Ne zgodi se prav pogosto, da pridem iz gledališča z odprtimi usti in cmokom v grlu. Prav to se mi je zgodilo ob predstavi Dvom Prešernovega gledališča Kranj. Gre za delo ameriškega dramatika, scenarista in režiserja Johna Patricka Shanleya, ki je za omenjeno delo prejel Pullitzarjevo nagrado za najboljše dramsko besedilo leta 2005. Predstavo je režiral Alen Jelen, nastopajo pa Borut Veselko, Vesna Jevnikar, Vesna Slapar in kot gostja Maša Kagao Knez.

To je drama z močnimi dialogi in nedorečenim koncem, ki pušča več odprtih vprašanj, kot pa ponuja jasnih odgovorov nanja. Zato jo lahko tudi »beremo« na več načinov.

Gotovo jo je mogoče brati kot predstavo o spolnih zlorabah znotraj Katoliške Cerkve. Te so dodobra pretresle Ameriko, Irsko, Nemčijo… Vendar ni le to. Ker je beseda dvom celo v naslovu, je to lahko tudi drama o tem, kako človeku vzameš dobro ime, pa čeprav o tem nimaš nobenih oprijemljivih dokazov. Nihče namreč ni brez napak in brez preteklosti. Važno je le, kako pritisneš nanj.

Končno je to lahko tudi čisto cerkveno dramsko besedilo, ki se ukvarja s »trenji« med starim in novim, med pred in pokoncilskim modelom Cerkve. Eden je paragrafsko Janzenistični model, drugi bolj prožen, sodoben in evangeljski. Prvi v drugemu vidi predvsem odmik od ustaljene prakse in dogmatičnih izhodišč, vedno išče le napake, drugi želi po okostenelih žilah spustiti nov sok evangelizacije in zato ubira bolj neposredne načine nagovora. Med njima nujno pride do napetosti in konflikta. Vprašanje je le, kje je meja? V tem delu je ne najdemo, zato nas sili, da o tem govorimo med seboj in postajamo na tem področju bolj občutljivi.

Odlično besedilo je v Kranju naletelo tudi na odlično gledališko ekipo, ki je zapisane besede prenesla v odrsko življenje. Izjemna sestra Alojzija (Vesna Jevnikar) se brezkompromisno spusti v boj za svoj prav, ki ga čuti le na intuitivni ravni. Kljub navidezni podrejenosti redovnice glede na duhovnika, na koncu doseže svoje, a vendar za ceno vrste spornih ravnanj in končno dvoma, ki jo razjeda.

Sestra Jakobina (Vesna Slapar) odlično prikaže transformacijo delovanja mlade redovnice. Njena predpostavljena, s. Alojzija, v njej enega za drugim »ubija« ideale za katere si prizadeva.

Oče Flynn (Borut Veselko) je ravno prav idealističen, da mladi v njem prepoznajo »svež veter« in obenem dovolj moder, da v pridigah razkrinkava napake svoje okolice. S svojim nastopom, (daljšimi nohti, sladkorjem v čaju, posvetnimi pesmimi in kemičnim svinčnikom, ki ga uporablja) nujno naleti na odpor pri vedno urejeni ravnateljici s. Alojziji.

Tudi gospa Muller (Maša Kagao Knez) je odlična v vlogi matere 12 letnega temnopoltega sina, ki ga okolica ne sprejme, zanj pa se zavzame oče Flynn. Že z uporabo bolj pogovornega jezika pokaže, da prihaja iz drugačnega okolja in na nekatere probleme gleda popolnoma drugače od ostalih.

Prepričan sem, da bi si morali to odlično predstavo ogledati predvsem kristjani, kajti na več področjih nam nastavlja ogledalo. In to ne samo klerikom. Nikakor ne gre za plehko moraliziranje ali banalnosti ob prikazovanju vsakdana ameriške katoliške šole, ki je (zaradi ravnateljice) morda »bolj podobna zaporu, kakor šoli«. Prej je to delo avtorja, ki te probleme dobro pozna in se jih loteva večplastno.