Vsako leto ob praznikih vseh svetih in vernih rajnih obiščemo grobove, kjer so pokopani naši predniki. Otroci prižigajo svečke nato zmolimo za večni pokoj umrlih, potem pa se začnejo vprašanja o tem, kdo je tam pokopan. Ker živimo v stari hiši, ki je nekoč pripadala taščini teti, so tudi priimki čisto drugačni od naših. Zato smo letos priredili popoldne »družinskih zgodb«.

Rdeča nit je bila, predstaviti otrokom naše prednike. Babica in dedek sta prinesla stare fotografije svojih staršev in potem smo ob čaju in svežem pecivu poslušali družinsko zgodovino. Nobena pravljica ni tako zanimiva, kot zgodba pradedka, ki se je iz Češke preselil v Ljubljano, ki je vozil podmornico in igral nogomet v lokalnem klubu. Otroci so poslušali z odprtimi ušesi.

Stare fotografije so nam kazale neznane ljudi, ki pa vendarle niso neznani, saj so naše korenine. Iz njih smo izšli, njihov rod se po nas nadaljuje. Zato smo z njimi še kako povezani, pa čeprav jih morda nikoli nismo spoznali.

Vse skupaj nam je bilo tako všeč, da smo se odločili projekt nadgraditi. Prihodnje leto bomo povabili še več starejših sorodnikov, ki bodo prestavili še druge prednike. Odločili smo se tudi, da bomo stare fotografije uredili in digitalizirali, nato pa vse skupaj objavili v foto knjigi. Tako bomo imeli zbranih več podatkov o svoji družini.

Vem, da bodo otroci še vedno spraševali o minulih časih, a družinska zgodovina zaradi »družinskih zgodb«, ne bo več neznana.