Igranje z demokracijo je nevarno početje.

Mislim, da si v teh časih nihče iskreno ne želi referenduma, še toliko manj pa si želimo kockanja z ljudsko voljo. Kar se v zadnjih dnevih dogaja z založenimi, izgubljenimi, poniknjenimi… podpisi za razpis referenduma, presega meje dobrega okusa. V hramu demokracije, ki se »hrani« z našim denarjem, nimajo toliko reda, da bi lahko poskrbeli za varen prenos podpisov za razpis referendumske pobude, med državnimi institucijami. To je na meji verjetnega. Še bolj neverjetno pa je, da se ne more najti tistega, ki je poskrbel za to kolobocijo in posledično za katastrofalen upad zaupanja v ustanove pravne državne.

Če namreč takole kockajo z nekaj tisoč podpisi na formularjih, potem se lahko vprašamo, katere druge zadeve so poniknile med različnimi sejami, sestanki, usklajevanji… med večimi ministrstvi. Je tisto, kar danes velja kot zakonsko, sploh tisto kar je bilo sprejeto v parlamentu, ali gre za kakšne modificirane popravke, ki so se zgubili ali pojavili na poteh v labirintu naše demokracije.

Ali ni bedno, da se morajo državne institucije, varuhi zakonitosti, obračati na predlagatelje referendumskih pobud, da jim priskrbijo kopije izgubljenih podpisov? Pa kdo je v čigavi službi? Prav vseeno je ali je rdeči ali črni, modri ali oranžni, prav je, da nosi posledice svojih dejanj. Na tem primeru se je namreč pokazalo, da državi ne gre zaupati tudi pri najbolj osnovnih opravilih.

Raje se ne sprašujem, kako zaračunavajo davke, kdo nad tem bedi in kdo nadzoruje, če se vse pobere in steče v prave blagajne. Očitno se na poteh različnih uprav in ministrstev lahko marsikaj izgubi, založi in pozabi.

In ko smo že pri »nesrečno« izgubljenih podpisih. Se zavedate, da so v nedeljo volitve, kjer bo treba prešteti nekaj stotisoč glasov? Lahko verjamemo, da se kakšni glasovi med štetji in arhiviranjem ne zgubijo? Take škandalozne afere nekaj dni pred dogodkom, ne vlivajo ravno zaupanja.