Grobovi pokojnih so pridiga živim.

Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš...

Morda jutri, morda čez 50 let, kar pa je v večnostnem vidiku le majhna razlika.

Prisluhnimo tihemu govorjenju grobov.

Tam sredi množice prižganih sveč, posrkajmo vase dragoceni obisk.

To je morda najlepši prostor za premišljevanje o življenjskih vprašanjih.

Vsak ima svojo pot in svojo misel. Na tem mestu se sklene.

Lahko bi nas ne bilo.

Pot po ovinkih ali naravnost se konča v Očetovem domu.

Kristus je to pot nekoč prehodil in nas čaka, kjer nam je mesto pripravil.

Sleherna ura tukaj je zato darilo in šele smrt bo pravo rojstvo...