To so dnevi, ko se spominjamo naših pokojnih.

Tistih, ki smo jih imeli radi in jih ni več med nami.

Vedno, ko se spomnimo nanje nam v srcu vstane otožnost.

Spomin na mamo, starega očeta…

A kristjani nismo žalostni zaradi njih.

Vsaj ne želimo biti.

Verjamemo namreč, da so v večnem veselju, odrešeni vsega trpljenja in bolečin.

Vstajenje in večno življenje sta srčika krščanskega oznanila.

Nekaj tako temeljnega, da je sv. Pavel zapisal: »Če pa Kristus ni vstal je prazna naša vera…«

Vsi svetniki in verni rajni so zato naš opomin.

Opomin k čuječnosti in razmislek o življenju.

Ne vemo ne dneva, ne ure, kdaj pride klic v večnost.

Nam lahko kdo podaljša tostransko življenje le za trenutek?

Ni ga!

Sveče in urejeni grobovi so znak upanja.

Nekoč se spet snidemo, mama, oče, prijatelj...

Naša pokopališča so v teh dneh polna luči.

Luč pa pomeni svetlobo in veselje.

In Kristus pravi: “Grem, da vam prostor pripravim!”

Kdo, če ne kristjan, lahko sprejme smrt kot enega najpomembnejših trenutkov svojega življenja?

Kdo, če ne Jezus, nas lahko tam spremlja.

In kdo, če ne Bog, je lahko naš usmiljeni sodnik?