Juretov blog

Klasika na začetku mojih popotniških blogov, ki nastajajo med slovenskimi misijonarji: začenjam na letališču, obdan z zlato svetlobo in omamnimi vonjavami parfumov iz brezcarinskih prodajaln, končal pa bom v kaki slabo osvetljeni sobici sredi Afrike ...
Klasičnemu začetku pa dodajam nenavadno spoznanje. Čudno je ... Z Izidorjem odhajava v Afriko, v Sloveniji pa prava "afriška vročina". Vajena sva mrzle zime, vsaj pozne jeseni in poti na toplo. Z Markom smo tako spoznavali Madagaskar, podobno je bilo v Etiopiji, pa januarja v Ugandi in pred tem v Ukrajini, ki se nama je zdela hladna tudi navznoter. Tokrat pa aplikacije sporočajo: v Ljubljani 31 stopinj, v Bujumburi pa 29. Pa bo že prav tako, saj akcija "Dobroti dajemo glas" ne more izbirati.

Na povabilo Slovenske Karitas in v sodelovanju z Misijonskim središčem Slovenije se odpravljava k delovnima misijonarkama s. Bogdani Kavčič in s. Vesni Hiti. Z obema že leta nadvse plodno sodeluje Jana Lampe, sodelavka Slovenske Karitas, ki je vnaprej natančno začrtala naše poti in je pod afriškim soncem že dobrih deset dni. Za njo je pot po Ruandi, vrsta obiskov sadov projekta "Z delom do dostojanstva". Jutri naju bodo, če bo šlo vse po sreči, pričakale na letališču v Bujumburi, največjem mestu ene najrevnejših držav Afrike. Burundi je bil pogosto v spominih misijonarja Danila Lisjaka, trdno prepeleten z zgodbami iz Ruande, poln besed o uspehih slovenskih misijonark in misijonarjev v srcu Afrike. Spoznavala ga bova s tistimi, ki ga najbolje poznajo.
Tudi tokrat naju vodi misel na Pustno Sobotno iskrico, naše poslušalce in vse doslej tako izjemno uspele akcije. Verjamemo, da bomo z našimi poslušalci, ki nas nikoli ne pustijo na cedilu, uspešno priskočili na pomoč pri projektu, ki nujno čaka na uresničitev. Čeprav na pot odhajava na povabilo Slovenske Karitas, je tudi tokrat z nami Misijonsko središče Slovenije, s katerim Karitas lepo sodeluje, Pustna Sobotna iskrica 2020 pa bo, seveda, združila vse.

Pot do srečanja z nasmejanima sestrama in prav tako Jano je tekla po pričakovanjih. Veliko presedanja, kar nekaj čakanja, noč, ki ni bila prava, jutro, ki sva ga preživela v soparnih čakalnicah letališča v Adis Abebi, polet do Kigalija, postanek in zadnji del poti do Burundija. Zadnji konec je bil nekoliko turbulenten, v oblačnem popoldnevu smo leteli precej nižje, kot ure pred tem, in na trenutke nas je kar lepo treslo. No, nič zaskrbljujočega, le toliko, da, ob krikih gospe, ki se boji letenja, pomisliš: "No, čisto vse pa res ni v človeških rokah. Sveti Krištof, hvala!"

Stavba, ki sprejema potnike na letališču kriči po obnovi, pa čeprav je videti, da v enem delu niti ni do konca zgrajena. Afrika pač, do skrajnih meja "spedenana" letališča s ponudbo, ki sama vleče kreditne kartice iz žepov potnikov, so ostala v Evropi. Urejeni pregledi in naštudirano obravnavanje potnikov tudi. Ko sva oddala potna lista, spisala formularja ob vstopu v državo, naju je policijski uradnik napotil do bančnega okenca. Okenca! Z ivernimi ploščami zabita pisarna je imela pri dnu zelo majhno trikotno okence in neposrednega uradnika. Ko sva plačala vizo, naju je vprašal, če preostanek denarja lahko vrne v lokalni valuti. Ko sva modrovala, da ni treba, je rahlo nakazal na policiste, ki nama bodo prilepili vizo v potni list. Tam pa je gospod policaj, znova prav neposredno, vprašal, če lahko kaj pristaviva v njihovo malho. Češ, državi sta svoje odštela, kaj pa mi? "Bosta dala kaj za naš vikend? Nekaj, karkoli." Začutila sva, da bosta sicer potna lista nekoliko težje prišla v najine roke in rekla: "Prav!" Kakih pet evrov (v njihovi valuti) se nama je zdelo ravno prav. Pa sva slišala: "Gospoda, mi smo trije, vidva pa ... Ah! Smo kar užaljeni!" Tudi prav, sva si rekla in zakorakala proti kovčkom. Vsi so dospeli! Bravo. Ko smo se srečali s sestrama in Jano, sta misijonarki kar debelo poslušali o glasnem "barantanju" za dodatek policijski plači. Izvedela sva, da sva pod okence potisnila približno tretjino mesečne plače, ki jo družini prinese delavec v revni notranjosti države. No, v mestu pa bi človek za ta denar dobil par litrov bencina. Na črnem trgu. V običajni prodaji ga namreč najpogosteje sploh ni moč dobiti.
Najpomembnejši poudarek uvodnih dni tokratne akcije "Dobroti dajemo glas" je seveda srečanje z misijonarkama, usmiljenkama sestrama Bogdano Kavčič in Vesno Hiti. Sprejeli sta nas (Jano že včeraj) z odprtimi rokami, hvaležnostjo, nasmejanih obrazov in z glasnim smehom. Zdi se mi, da bo ta zvest spremljevalec prihodnjih dni. Verjamem, mnoge dogodivščine v misijonskih deželah lahko "preživiš" le z iskrivim pogledom na svet in z obilico humorja. Sestri premoreta oboje.
Ko smo sedli v avto, ki služi centru v katerem skrbijo za prizadete otroke in mladino, smo začeli poslušati pripoved o deželi, ki je v nekaj minulih desetletjih pretrpela nepredstavljive grozote. O Hutujih in Tutsijih, med katerimi še danes vlada huda nestrpnost in v katerih rokah je mir te afriške dežele. Spomin na leto 1993 je še kako živ, podobe ubitega predsednika spominjajo na grozo, ki je deželo zapisala med tragične dokaze, da se človek iz zgodovine ne nauči prav ničesar. Mimogrede smo slišali, da trenutni predsednik počne vse, kar je v njegovi moči, da bi se uradno razglasil za kralja. Spreminjajo zakone in ustavo ...
Med akcijami, ki jih vodi Slovenska Karitas, je zelo uspešna tista, ki nosi ime "Z delom do dostojnega življenja." Jani se zaiskrijo oči, ko pripoveduje s kakšnimi uspehi in kako zadovoljnimi ljudmi se je minuli teden srečevala v Ruandi. Z roba prepada je možnost plačanega dela pripeljala družine celo do domov, do spoznanja, da le z delom lahko dostojno živiš. Morda bodo to spoznali tudi zaporniki, ki iz dneva v dan prejemajo obroke, ki jih zanje pripravljajo in dostavljajo nekateri, ki so del omenjene akcije. Zapori so natrpani. Kako bi sloh lahko bilo drugače, če pa ti za sprehajanje po ulici brez osebnega dokumenta nataknejo lisice in te za tri mesece strpajo v zapor.
Po tipičnem prometnem neredu afriškega mesta smo prišli do redovne hiše, ki je v mestu od leta 2007. Služi sestram in ostalim, ki prihajajo v Burundi ali se iz njega odpravljajo naprej v svet, da si tu odpočijejo, načrtujejo pot. Hiša ima veliko kapelo, ki je pogosto polna, saj jo obiskujejo tudi verni domačini. Jutri zjutraj, ob šestih in dvajset minut, preverimo, če morda tudi prepevajo.
S. Vesna je po osemindvajsetih letih služenja v Ruandi, pred sedmimi meseci prišla v Bujumburo, s. Bogdana pa (pri svojih nekaj čez sedemdesetih) čez dober teden odhaja v Ruando, nato pa v Centralnoafriško republiko. "Potrebe," pravita, ko ju vprašaš zakaj se selita. Potrebe, odločitev predstojnice in pokorščina. Jana je navdušena nad vsem, kar je s. Vesna uspela narediti tukaj v sedmih mesecih. Jutri bomo začeli skupaj odkrivati kakšne sledi so slovenski misijonarji pustili v tej deželi in kateri izzivi so še pred njimi. Pri enem teh bo skušala pomagati tudi Pustna Sobotna iskrica.
Še to: malica je bila "ta prava". "Jack fruit", mango, avokado, banane, domač sok iz pasijonke ... In slovenska salama, dobrota, ki med misijonarji, preverjeno, pade na najbolj plodna tla. Še dobro, da je sodelavec Miha tudi tokrat pomislil na to. Hvala, kličeta sestri.
In res: imel sem prav. Končujem v sobici v Bujumburi, precej na debelo namazan z zaščito proti komarjem "Jungle Formula Maximum Original". Mhm, maksimum! Kar lepo brenči okoli glave in kar lepo diši v sobi ob prižgani luči in s posteljo, nad katero bom zdaj zdaj razvezal mrežo.

Zato: lep pozdrav v domovino in bodite z nami, spoznajte kako velik je Gospod, ki tako velikodušno pošilja izjemne slovenske misijonarje in misijonarke v Afriko. Lahko noč!

Tokrat z Izidorjem odhajava v Burundi, na obisk tistega, kar je Slovenska Karitas (z dobrotniki, se ve) ustvarila s programom "Z delom do dostojnega življenja". V navezi z Jano Lampe bomo obiskali s. Bogdano Kavčič, ki spet gradi in dela za uboge in sicer načrtujejo center s šolo in bolnišnico za otroke.

Karitas in Misijonsko središče sta v Afriki doslej skupaj financirala vrsto projektov za tamkajšnje ljudi. Tudi pri omenjenem bosta združena, pomagali pa bomo tudi radijci s prihodnjo dobrodelno Pustno sobotno iskrico.

Pred tokratno akcijo "Dobroti dajemo glas" je še marsikaj v zraku, med drugim tudi možnosti najinega živega oglašanja v radijski eter. Vsekakor upava na najboljše in da se bomo vsaj kolikor redno lahko srečevali na medmrežju. Sicer pa več in poglobljeno, ko se vrneva.

Dragi vsi, ki ste spremljali našo pot po misijonski Ugandi. Oprostite, ker kar ni in ni bilo pravega sklepa mojega popotniškega dnevnika. Zadnje dni poti smo se veliko vozili, malo spali, precej snemali in pripravljali gradiva za pustno soboto in tedne pred njo. Pa je zmanjkalo moči za pisanje in sprotno beleženje spominov. Oprostite!

Zamudnik popravljam napako in objavljam še neobjavljeno. Najprej tisto, kar je v prvem odstavku nastalo sredi noči na stolu v čakalnici letališča v Kampali, sklenilo pa doma.

Ponedeljek, 21. januar

Danes, v ponedeljek, nas je čakalo zgodnje slovo od misijona Atede, zahvale vsem, ki so v teh dneh obiska pri Danilu Lisjaku skrbeli za nas. Z Izidorjem sva se še zadnjič s kamero sprehodila po misijonu, posnela in pokomentirala vse, kar je Danilu uspelo zgraditi, slovenskim prijateljem misijonov pa darovati. Zato smo na poti, da »dobroti damo glas«. Ponos misijonarja je gotovo cerkev, ki je tako zelo naša, pa čeprav tako zelo daleč. Načrti so skriti v stavbah stare šole, ki jih bo nadomestil zdravstveni center za otroke in matere, današnji dan, mladost slovenskih dobrotnikov, pa se zrcali v lepih stavbah nove osnovne šole. Trikraljevska akcija kolednikov je res konkretno dobro delo, vzgoja slovenske mladine, ki bo imela težko delo, če bo želela slediti odprtemu srcu, denimo, dveh generacij pred njo. Neverjetna je povezanost slovenskega človeka z misijonarji in misijoni širom po svetu.

Tak bi bil lahko hiter povzetek videnega, v resnici pa sva se kar dolgo sprehajala in navdušeno komentirala koliko dela je bilo potrebnega za vse, kar je zgrajeno v stepah vroče Ugande. Že v domačih razmerah in s kreditom bi bilo neverjetno težko, tule, na koncu sveta, ko v mestu, ki je oddaljen nekaj težkih kilometrov slabe rdeče ceste, pa je zadeva gotovo toliko težja. Začeti med ljudmi, čigar jezika ne poznaš, delati z mojstri, ki niso vajeni tvoje logike … Danilo, bravo!

Sinoči je na dvorišče misijona pripeljal terenski avto iz katerega je izstopila utrujena posadka naših sosedov. Jože Marketz, direktor Karitas avstrijske Koroške, s sodelavko in fotografom, ki medijsko spremlja njuno pot. Povedal nam je, da ima njihova Karitas kar nekaj projektov v afriških državah. Trenutno so v Ugandi zato, da preverijo kako gre akcijam, ki so v teku, odprli pa so tudi pekarno v enem izmed mest na zahodu.

Z našim misijonarjem sta bila nekaj časa sošolca v ljubljanskem bogoslovju, vse do danes sta ohranila prijateljske vezi. Obujala sta lepe spomine in misijonarske izkušnje, Jože je namreč nekaj časa deloval v Ekvadorju. Pred tem je kot mlad bogoslovec potoval po Indiji in se nekajkrat srečal tudi s sveto Materjo Terezijo. Njen zgled, besede in konkretna navodila, ki jih je iz dneva v dan dajala svojim sestram, so v njem za vedno pustile pomemben pečat. Ko so vstale z jutranjega klečanja pred Najsvetejšim, jim je dejala: »Če danes ne boste pokleknile pred vsakim ubogim na ulicah Kalkute, in ne boste začutile nekaj enakega temu, kar ste čutile zdajle, v kapeli, potem je vse zaman.« V kratkem intervjuju za naš radio je gospod Marketz izrazil tudi navdušenje nad odprtostjo slovenskega človeka, ko gre za pomoč misijonarjem in ljudem za katere skrbijo.

Kramljali smo zvečer, družili smo se zgodaj zjutraj. Pri sveti maši, med katero se je tukajšnji domači župnik oče Thomas zahvalil za našo prisotnost, vso pomoč iz Slovenije in naglas upal, da bo tudi letošnja pustna sobota obrodila sadove.

Čakala nas je pot proti Kampali, ki je vodila po cestah, ki jih še nismo poznali. Predvsem zato, ker Danilo, če le more, ljudem, ki pridejo na pomoč njegovemu misijonu, v zahvalo rad pokaže enega izmed ugandskih naravnih parkov. Čakal nas je kratek in hiter safari. Nismo se presedli v terensko vozilo, ki na dvignjenih sedežih vozi turiste. Ne! V avtu, s katerim smo naredili že toliko kilometrov, nas je vodil misijonar, ki se je, pravi, v Afriki rodil pred triintridesetimi leti. In v resnici ima ravno toliko energije, volje in moči, kot kak tridesetletnik.

Ponedeljek so torej zaznamovale tudi podobe slonov, žiraf, nilskih konjev, bivolov, divjih svinj in različne divjadi, živali, ki smo jih lovili v foto objektive in spomin. Tam bodo ostali tudi mogočni slapovi Murchison, ki so gotovo ena najpogosteje fotografiranih podob dežele. Mogočni Nil, ki nekaj kilometrov pred bučečimi slapovi meri kilometer v širino, se tamkaj skrči na vsega šest metrov široko reko, ki se z vso silo požene sedeminštirideset metrov globoko. Mavrico, sončni zahod in hrumenje vode smo lahko doživljali kot edini obiskovalci slapov v tistem večeru. Lepo! Res lepo.

Vozili smo se mimo tipične pokrajine, mimo polj manjoka, ki so zasajena tudi zaradi pobude Unicefa, ki je vsakemu, ki je preoral določeno velikost zemlje in zasadil manjok, izplačal nekaj denarja. Pobuda, ki je pripomogla k temu, da so se domačini lažje odločili za kmetovanje, delo z zemljo in predvsem spoznali kako pomembne so zaloge, ki v času suše lahko rešijo družino.

Danilo je pred časom slovenskim strokovnjakom oddal vzorec ugandske zemlje. V primerjavi s slovensko je, pravi, dvakrat bolj bogata s potrebnim za vzgojo kulturnih rastlin, kot pri nas. Kaže pa, da Afričan potrebuje konkretno vzpodbudo. V Burundiju je, denimo, predsednik leta 2005 ukazal, da mora vsaka družina zasaditi vsaj 10 sadnih dreves. Danes je po deželi na milijone avokadov, ki bogato rojevajo sadove, ki jim pravijo tudi »afriška oliva«. Gotovo ste že slišali kako zdrav je avokado, da ima v sebi vse potrebne hranljive snovi, da je vsestransko uporaben, da je nešteto receptov kako in kaj pripraviti iz njega. Od sladoleda do mila. Čeprav vem, da v Ugandi ne prehodi poti do teh raznolikih uporab.

Razmišljam koliko različnih zgodb nam je v teh dneh natresel misijonar, kako bogat izvir afriških štorij je, koliko in kaj vse je že doživel ta trdoživi delavec na Gospodovi njivi. Neverjeten je. Pripovedoval nam je o nesrečah, ki jih je doživel na cestah, o dobrih ljudeh, ki mu jih je Gospod pokazal prav zaradi nezgod, o moških in ženskih vlogah v družbi, ki še danes živi poligamno, nas podučil o logiki zdrave kmečke pameti v gradbeništvu, sklepanju kompromisov pri pomembnih odločitvah … Slišala sva tudi za skrb salezijancev, povezano z novinci v redu in njihovo prihodnostjo. Če sem si zapomnil prav: celotna Španija je brez novinca, v Franciji sta eden ali dva, v tradicionalno salezijanski Italiji trije, sosedje Hrvati jih imajo celo pet. V Rimu so menda za Slovenijo že naglas povedali, da je „umirajoča provinca“. Pogled v prihodnost je z misijonskega zornega kota še pomembnejši, kot, denimo, iz razvite Evrope.

Naj povem, da bo gradnja zdravstvenega centra na misijonu Atede izključno misijonski projekt, brez deleža države. Uganda uradno zahteva, da imajo misijonarji za tisto, kar nameravajo zgraditi, pripravljene načrte, posebnih dovoljenj pa ne potrebujejo. Danilo pravi, da je še dobro, da je tako. „Država brez korupcije ne zna zgraditi niti ene same hiše!“ Zanimivo se mi je zdelo, da prebivalci ne plačujejo davkov. „Plačujejo jih trgovine.“

Med vtisi, ki sem jih prinesel domov je tudi srečanje z venezuelskim misijonarjem, salezijancem očetom Ubaldinom, ki se je pred dnevi vrnil na misijon v begunskem centru Palabek. Pred sedmimi meseci je odšel v rodno domovino, da bi podaljšal veljavnost potnega lista, pa se je v deželi, ki je trenutno na robu prepada, zataknilo! Vrnil se je za štirinajst dni, imel povratno vozovnico za Ugando in čakal … sedem mesecev. Ja, dva tedna sta se raztegnila v sedem mesecev. Vsakodnevno je trkal na vrata uradnikov, spraševal, moledoval, se jezil, prosil, jokal … Nič! Kolesa birokratskih mlinov se niso vrtela. Nekaj časa je celo spal pred okencem, pa nič! Po sedmih mesecih pa je, po posredovanju prijateljev na položajih, zazvonilo pri odgovornih uradnikih in potni list je bil podaljšan v petnajstih minutah. Korupcija na kubik, neurejenost države, kot si jo res težko predstavljamo. „Nikoli si nisem mislil, da se bom veselil poti v misijone tudi zato, ker bo tam lepše in lažje živeti kot doma. Pa se mi je zgodilo prav to. V moji Venuzueli je trenutno vse grozno narobe. Življenje ni vredno človeka, bližnji sorodniki za mesečno delo zaslužijo štiri dolarje na mesec. V enem mesecu zaslužijo za štruci kruha. Najhuje pa se mi zdi to, da ljudje podpirajo uradno politiko, da se strinjajo z odločitvami predsednika in njegovo nerazsodnostjo.“

Ob vseh zgodbah človeka nagovori tudi afriška narava, rdeč pesek, ki se zažira v pore, vroče sonce, vročina, podobe neskončne pokrajine, posejane s tipičnimi afriškimi drevesi, zavetja ljudi v senci mogočnega manga, vodnjaki, otroci z rumenimi posodami in vodo v njih, gneča in neurejena vihravost milijonskega mesta, bivališča, zbita iz pločevine ali ostankov obdelanega lesa, visoki nebotičniki in prestižna ulica z ambasadami bogatih držav. Paleta je pisana, razpon „od – do“ pa neskončen.

Tako, skoraj sem opravil z dolgovi. Še torkova doživetja popišem, nato pa me čaka urejanje posnetkov, priprava oddaj in upanje, da bo pustna dobrota uspešna. Afrika, še enkrat hvala za vse priložnosti.

Nedelja, 20. januar

Noč na nedeljo ni bila praznična, pa čeprav nas je čakalo veselje. Oh, ta ohcet! Kaže, da so se v bližnji vasici izpogajali za izredno visoko doto. Imam občutek, da so vso noč prepevali eno in isto pesem veselja. No, če sem natančen, so do konca naglas vrteli vižo, ki mi je parala živce že po prvi kitici, ko sem jo slišal stotriinštiridesetič, sem vstal in do konca zaprl dvojna okna! Ja, pajade …

Saj sem že pisal, da okna v Atedah pomenijo odprtino z lamelnim steklom in dvojno mrežo. Ničesar ne moreš zapreti, kje pa. Še oči mi je uspelo zapreti le sem in tja. Kako dolga je lahko noč pod ekvatorjem … Ko se je družba končno umirila, so petelini pokazali kdo je šef zgodnjega jutra. Sicer pa: prav je tako, gostje smo, gostje, ki srkajo vse, kar nam ponujajo ti kraji, srčni ljudje in navdihujoč misijonar. Tudi glasne noči.

„Slavnostna maša na dan prvega svetega obhajila bo ob devetih. Začeli bomo verjetno malo čez deseto.“ Čas v Afriki teče drugače, točnost je tule drugačna čednost kot doma. Vem pa nekaj: če bi misijonarja vprašal o točnosti Ačolov, bi prikimal z glavo in dejal: „O, ja, točni pa so, to je narod, ki je rad točen.“ Tako rad jih ima, da komaj slišiš kakšno kritiko o tukajšnjih ljudeh. Spoštuje njihov način življenja, razume njihove potrebe, vedenje, njihovo srce. Pa vendar se čez čas pokaže, da včasih želi biti le prijazen.

Pisal sem že, da so Ačoli pošteni, da je Danilo prepričan, da na misijonu nikdar ne bo potreboval stražarjev, ki so marsikje drugje v Afriki nujni in celo oboroženi. Ko pa smo včeraj pritrjevali tablo z napisom imena nove šole, ki je bila danes blagoslovljena, je Danilo ukazal: „Višje, višje jo pritrdite, Ačoli so visoki. Jo bodo en dva tri ukradli.“ Čakajte, saj ste rekli, da ne kradejo. „Oh, tule v bližini šole so nedavno premožnemu kmetu ukradli tristo kokoši. Katastrofa.“ Ja, kako … „Ačoli ne kradejo iz hudobije, kar ni njihovo vzamejo zaradi preživetja. Krade lakota, ne kradejo oni. Sicer pa: ne bodite v skrbeh. Tudi Slovenci pravimo, da smo pošten in delaven narod, zapori pa so polni. V Ljubljani in v Guluju!“

Ko nam je pripovedoval o nekem nepridipravu, ki je kradel krave, je začel zelo zgovorno: „Ropar je bil, naredil se je kateheta, sicer pa je bil župan … “ Zgodba s krajo krav se lahko tudi klavrno konča. Večina goveda je namreč označena, če ne s strani uradne veterine, pa z „rinkami“ posameznih kmetov. Če vidijo, da tvoja živina ni označena, pomeni, da si jo okradel. No, če je bil tat župan, potem je verjetno nekako šlo, z vestjo je imel pa težavo, saj je bil tudi katehet.

V bližini misijona Atede je zrasla srednja šola, za katero bodo skrbele italijanske redovnice. Zidati so pomagali zaporniki, ki so jih dnevno pripeljali iz mesta. Tudi mi smo na poti skozi Gulu videli skupine rumeno oblečenih mož, ki so pod nadzorom oboroženih stražnikov urejali mestno igrišče. Menda je predsednik prihajal na obisk. Po ulicah mesta pogosto srečaš zapornike v verigah, ko se težko pomikajo od ječe proti sodišču. A tudi tukaj je tako, kot drugod po svetu: zaprti so tisti, ki so ukradli kokoš, falotje, ki so si s krajo nagrabili milijone, pa ostajajo na svobodi. Največ je zaprtih zaradi kraje generalom, vojakom ali policistom. Omenjene službe niso ravno na vrhu priljubljenosti. „Govorijo v svahiliju in tistega, kar je svahili govoreče, ljudje ne spoštujejo. Ne marajo služb, v katerih ne govorijo ačolsko.“

Ko smo ravno pri nepoštenih stvareh in korupciji: ko so na severu pred kratkim odkrili nahajališča zlata, je gospod predsednik svojo ženo nemudoma imenoval za ministrico za rudarjenje in žlahtne kovine. Bog je najprej sebi brado ustvaril, mar ne?

Šola na misijonu je vodena s strani države, salezijanci poskrbijo za prostore in duhovno oskrbo, ki je v bližini, na učiteljski kader in program v šolah pa nimajo vpliva. Vsaka generacija šolarjev opravlja državne izpite, izpitni center pa objavi rezultate. In kako gre Atedam, tukajšnji šoli? „Hm, v zadnjem obdobju se ne govori veliko o rezultatih, učitelji jih nočejo povedati naglas, bojijo se za zaposlitev.“ Oče Gianni pravi, da v zadnjih letih na tej osnovni šoli rasteta le dve stvari: trebuh ravnatelja in podbradek njegovega namestnika.

Ko sem med mašo opazoval Danila Lisjaka, ki je vodil slovesnost, sem si mislil: „Danilo, lahko ste tisočkrat zidar, že res, da bi s svojim znanjem in izkušnjami lahko predavali na fakulteti za gradbeništvo, drži, da se veliko vaših pripovedi konča pri načrtih in gradnji stavb, a v resnici in srcu ste predvsem Gospodov duhovnik, pastir preprostim ljudem.“ Ko je misijonar spoštljivo prebiral evangelij, ko je pri darovanju dvignil pateno s hostijo, kelih z vinom, sem uzrl izraz, ki ga v minulih dneh še nisem videl. Prisežem, med prepevanjem molitve Oče naš, je njegov obraz s skrivnostnim nasmehom pomladil za deset let. Srce je, verjamem, v takih trenutkih mlado, kot tisto nedeljo, ko je v Dornberku pel novo mašo.

Med afriške ljudi ni prišel zaradi novih streh in gradbenih pridobitev. Ne! Prišel je zaradi oznanjanja Boga, ki je Ljubezen. Vse, kar je dih jemajočega sezidal, je pač nujno orodje pri njegovi evangelizaciji. Vse delo na šolskem, socialnem, zdravstvenem in ostalih področjih, vsako nadomeščanje države je le privesek edinemu namenu, zaradi katerega je vredno v polnosti in do konca žrtvovati svoje življenje. Zaradi vere, življenja iz nje in po njej, tako iskreno občudujem misijonarje.

Po koncu mašne slovesnosti smo se odpravili čez cesto in bili priča blagoslovu nove osnovne šole Atede, ki je izključno sad Trikraljevske akcije slovenskih otrok, naših kolednikov. Ne vem kako dobro so otroci, ki so bili pri blagoslovu razumeli na kakšen način njihovi slovenski vrstniki mislijo nanje, vem pa, da je misijonar iskreno hvaležen in ganjen nad dobroto sonarodnjakov. „Danes moje srce vriska od veselja! Kako lepo je spoznati, da nisi sam, kako rad povem tukajšnjim ljudem, da dežela iz katere prihajam pomaga pri naši rasti. Danes ste, dragi otroci, s prejemom Jezusa v srce še trdneje postali sestre in bratje vseh, ki se na ta Gospodov dan veselijo zmage Življenja. Vsepovsod v svetu, predvsem pa v Sloveniji. Dragi koledniki, naj vam glas Radia Ognjišče pove, da vas imamo radi, da smo vam iskreno hvaležni in, da tudi otroci v Afriki molijo za vas. Beseda „hvala“ in molitveni spomin sta vse in največ, kar zmorejo dati v svoji preprostosti in revščini. Bog vam povrni! Obljubljam, da bomo skrbno bdeli nad šolo, ki smo jo sezidali z vašimi darovi, z vašo koledniško potjo od hiše do hiše. Tako, kot ste vi želeli veliko blagoslova tistim, ki so sprejeli svete Tri kralje, tudi mi, z Boltežarjeve celine, kličemo: Bog vas blagoslovi!“

Šola je bila najprej deležna blagoslova v slovenskem jeziku, tudi to je zaznamovalo povezanost dveh oddaljenih narodov, ki ju v eno povezuje slovenski misijonar. Slovenski ravnatelj misijonov Matjaž Križnar je šolarjem zaželel, da bi se dobro učili, v prostorih nove šole pa prejemali vse, kar potrebujejo za lepše življenje.

Slovesnosti sta bili sklenjeni v eni izmed novih učilnic, kjer so pogostili prvoobhajance. Še veste? Dobili so žemljico in plastenko sladkega soka manga. Tudi zaradi lepih spominov misijonarja, ki je bil na dan prvega svetega obhajala v domači župniji deležen podobne „pojedine“. K mizi so lahko pristopili le slavljenci, gostija tule nikoli ne zmore biti tako velika, da bi bila za vse. Mnogi so čakali na kak košček in ga po dobroti bratcev ali sestric tudi prejeli. Včeraj sem pisal, da bodo menda nekateri prvič okusili kruh, danes pa smo videli s kakšno svetostjo so ga prijemali v roke, kako neskončno veseli so bili, ko so v žemljici videli na tanko namazano mangovo marmelado. Zaklad!

Pomislil sem na stotine ton kruha, ki ga doma dnevno vržemo v smeti, suhe piškote, ki mi jih ponudijo na kaki župnijski slovesnosti, pa rečem: „Hvala, ne bom!“ Le zato, ker imam raje tiste sveže, obsute s kokosom. Rekel sem si, oprostite, „presrana, vsega polna rit“! In sklonjene glave molčal.

Sobota, 19. januar

Dan misijonarja se začne z jutranjo mašo, z darovanjem in zahvalo, z mislijo na Gospoda, ki je v temeljih vsega njegovega dela. Vsak dan! Izročiti svoja prizadevanja, načrte, uspeh, vse v roke Njega, ki ga je poslal na to pot, Jezusa, kateremu daruje vse trpljenje in vse veselje. V Afriki je misel, da je vse v Božjih rokah gotovo še veliko bolj živa, kot v Evropi.

Prvi dan smo bili zbrani v majhni kapeli v večmilijonskem mestu, vsa naslednja jutra pa v veliki cerkvi na robu podeželja. Najprej v glavnem mestu, zdaj na severu. Tukaj je bilo vsako jutro živahno, bili smo s fanti, ki so se pripravljali na nedeljski prejem prvega svetega obhajila. Danes je bilo drugače. V vernem občestvu je bilo le pet mladih domačinov, južno korejska redovnica in dva slovenska radijca. Maševal je misijonar Danilo, somaševala pa direktor Misijonskega središča Matjaž in župnik župnije Atede Thomas. Fantje so sinoči odšli domov. Pred odhodom so se umili, s tekočo vodo oprali hlače in majice in odšli med domače, ki gotovo že čakajo na njihovo pomoč na njivi.

Ob večerih so sedli na dvorišče ob cerkvi, župnik je prižgal televizor in gledali so film. Skupaj, 157 fantov, skoraj 160 najstnikov. V popolni tišini bi človek slišal šivanko, ki bi padla na prašno rdečkasto zemljo. Popolna tišina in majhen star televizor s hreščečim zvokom. Ne morem si predstavljati kaj bi moral ponuditi mladcem v Sloveniji, da bi dosegel vsaj približno tolikšno pozornost. Predvčerajšnjim so si ogledali film Jezus iz Nazareta. Sinhronizacija in tehnična izvedba sta bili obupni, televizor neprimeren za toliko gledalcev, pa vendar popolna zbranost. Brez kakršnekoli trde besede ali prisile. Verjetno je bil film največja nagrada, ki so jo lahko dobili za uspešno pripravo na zakrament, za sodelovanje na duhovnih vajah. Film in preprost obrok.

Vse, kar me je motilo in o čemer pišem, od premajhnega aparata, do gneče in slabega zvoka, sem verjetno videl le jaz. V svoji razvajeni buči. Fantje doma nimajo elektrike, ni tekoče vode, dan je pogosto brez obroka. Na misijonu spoznajo drugačen svet. Kar predstavljajte si neuke mladeniče, ki gledajo v svetlečo škatlo, skoznjo pa jim v njihovem jeziku spregovori filmski Jezus. Do srečanj v zavetju župnijske cerkve niso videli niti fotografije, od slikanih podob morda le fresko v cerkvi, zdaj pa film. Ko bodo jutri, po slovesnosti prvega sv. obhajila, za darilo s strani Misijonskega središča Slovenije dobili žemljo z marmelado, bodo mnogi prvič okusili kruh. Prvič v življenju, ki jim je doslej stregel le manjok. Kraljevsko!

Ko smo ravno pri kraljevskih rečeh: Ačoli, med katerimi dela Danilo Lisjak, živijo klansko življenje. Vsak izmed triinštiridesetih klanov ima kralja, ki danes nima več pretirano velike vloge. Povabljeni so na različna srečanja, veliko pomeni njihova prisotnost na tradicionalnih porokah, sicer pa kralji vedno bolj postajajo del folklore, oblast je že skoraj popolnoma v rokah civilnih oblasti. Klan ima veliko vlogo pri „pobotanju zakoncev“. Ko med možem in ženo tako močno zaškriplje, da začneta naglas razmišljati o ločitvi, se kralj odloči za posredovanje. Odgovorni možje kupijo zadostno zalogo doma varjenega piva, povabijo sprta zakonca in začnejo. Piti. Ko jim uspe napiti oba, si sežeta v roko in skleneta mir. O nadaljevanju zakona in njuni sreči pa krožijo različne zgodbe. Saj veste, včasih se izide, drugič ne.

Verjetno je zgodba v poligamnih družinah bolj zapletena. Če ima mož eno hišo, je v Ugandi to znamenje, da ima tudi eno ženo. Danes smo se kar nekajkrat peljali mimo ograjenih dvorišč z dvema hišama, tri na enem dvorišču niso redkost. V državi je le 28 odstotkov otrok, ki so uradno registrirani, ki imajo torej rojstni list. Zanj je namreč treba odšteti nekaj več kot evro, nekaj več kot je vrednost dveh piv. In oče si pač misli: „Figo! Pridite in popišite moje otroke, če želite. Jay ne bom nikamor hodil, pivi si bom raje spil sam.“ Mnogi bi dodali: „Če si ju bom sploh lahko privoščil.“

Danes dopoldan sva z Izidorjem izvedla popoln „frontalni medijski napad“ na našega misijonarja. Najprej je moral ubogi Danilo pred kamero razložiti vso bogato simboliko cerkve, ki je zrasla s slovenskimi darovi, se z mikrofonom na srajci sprehoditi skozi misijon in razodeti kako je z načrti za nov zdravstveni center. Ogledali smo si novogradnjo redovnic iz Južne Koreje, ki bodo skrbele za vodenje bolnišnice.

Ko je ekvatorsko sonce že pošteno pripekalo, sva odmaknila kamere in na vrsto je prišel radijski del. Pogovore boste lahko slišali v misijonskih oddajah Radia Ognjišče, v Sobotni iskrici, Bim bam bom-ih pred Pustno sobotno iskrico, na sam dan dobrega dela in med našim programom, ko se bomo pripravljali na pustno dobroto. Tako sva ga utrudila, da je bil v zadnjem delu snemanja že pošteno hripav. Navdušenje nad akcijo, veselje pričakovanja pa je v njem tako bogato, da se mi zdi, da še nikoli doslej nismo imeli toliko iskrenega in navdušujočega gradiva. Veselim se dni, ko bomo predvajali njegove modrosti, izkušnje, glas hvaležnosti in veselja ob novih načrtih.

Med drugim je Danilo pripovedoval tudi o nevarnostih živalskega sveta. Dandanašnji nevarnih divjih živali ponavadi ni več v naseljih, levi ne rjovejo več ob hišah, sloni so večinoma v narodnih parkih. Ob Nilu in v njem pa z lahkoto vidiš nilskega konja, večje in manjše opice smo srečali tudi ob cestah, slišali smo o nevarnem krokodilu. Mlada mamica je k vodi prinesla dojenčka, ga položila na odejo, ki jo je razgrnila ob obali reke, in se sklonila k vodi. Završalo je, močno začofotalo … Zgodba ima nesrečni konec, sorodniki pa siroto, za katero bodo morali skrbeti. Krokodil, pravi Danilo, svojega plena nikoli ne poje takoj, vedno ga zabije v mulj in ga čez dan ali dva, ko se meso nekoliko omehča, pride iskat. Sklep, ki ga misijonar, vajen krutosti življenja in bolečin Afrike, pove brez tresočega glasu. Življenje.

Na naših poteh, ko skušamo dobroti dati glas, večino zanimivih zgodb izvemo v terenskih avtomobilih, ko križarimo od enega konca dežele do drugega, ko nas premetava z enega dela misijona na drugega. Izidor fotografira, zre v računalnik, ki ga ima v naročju, na njem ima dva telefona in upa, da se bo od kdo ve kod prikazal dovolj močan signal, da bi prek spleta poslal pripravljeno gradivo ali, da bi se celo v živo oglasili v radijski program, Matjaž pridno posluša in fotografira, jaz pa med premetavanjem skušam zapisati ključne točke pogovora in zgodb v telefon. Da bi lahko poročal v blogu, da bi se zvečer, ko sedem za „mašin'co“ spomnil štorij, ki nam jemljejo sapo. Oprostite, a marsikaj „sfalim“.

V Ugandi veliko novega izvemo med trinajsto in štirinajsto uro. Takrat smo, če se le da, na cesti. Policaji imajo namreč ob tej uri kosilo, križišča se izpraznijo, kontrole poniknejo pred krožnike. Sicer pa so v januarju policisti zelo pridni, jako delovni, kajti v začetku februarja se bodo znova odprla šolska vrata in gospodje potrebujejo denar za svoje šolarje. Korupcija na vseh nivojih kroji življenje tukajšnjega človeka. Pri vseh uradnih rečeh pamet odpove. „Saj pravim: v Afriko prinesi srce, razum lahko pustiš doma. Logika, ki si je vajen v Evropi, tukaj pač ne deluje.“ pravi naš gostitelj.

O vseh mogočih in nemogočih zgodbah pripoveduje z dobro voljo. No, resnici na ljubo, rad se tudi razjezi, a tudi najtrša jeza je na koncu zabeljena z nasmehom in besedami v slogu: „Dragi možaki, to je pač Afrika. Imeti jo moraš rad, srčno rad, sicer ne zdržiš.“ Kako velika je njegova ljubezen, si lahko le približno predstavljam, ko odgovarja na vprašanja o misijonski poti doslej, ko radovedno sprašujemo o Ruandi in genocidu, ki ga je doživel, masakru, med katerim je mnogim rešil življenje. Posredno ali zelo zares in neposredno. „Nerad govorim o ruandski izkušnji, o spoznanjih kako kruta žival je lahko človek. Nerad obsojam.“ Danilo pravi, da ga je Ruanda zaznamovala za vse življenje, spremenila v bolj trdega in trdega, oblikovala njegovo dokončno odločenost biti pošten, samostojen in pravičen.

Vsaj trikrat je bil, s puško, ki je bila uperjena vanj, tik pred tem, da ga ustrelijo. Predstavljajte si kako usmiljen moraš biti, kako globoko mora biti v tebi Učiteljev nauk, da v krvavi vojni, ki na najbolj krut način jemlje življenja, ob ponujenem sedežu v blindiranem vozilu, ki pelje na letališče, ki vozi v življenje, rečeš: „Ne grem, ostajam!“. In ponudiš sedež možu in ženi, domačinoma, ki še danes pripovedujeta o srčnosti misijonarja, ki jima je rešil življenje. Bog vidi v srce in nagradi. Pozneje je nepričakovano prišlo še eno vozilo, zadnje, ki je s sedeža skupnosti odpeljalo proti letališču. Zadnje sploh. Spremstvo v avtu je ubilo stražarja, ki sta branila vhod do tistih, ki naj bi jih pobili. Danilo je ostal živ, Bog je imel z njim še velike načrte. Kako pridno jih uresničuje, vidimo v teh dneh. Je že vedel zakaj. Brez dvoma.

S postojankami, na katerih je pustil velik del sebe je Danilo Lisjak še danes povezan. S spomini, zanesljivimi delavci iz Konga, ki mu pomagajo tudi v Ugandi in prek gospodinje, ki prihaja iz Ruande. Gospa Serafina, ki se prijazno nasmeji in me toplo pozdravi vsakokrat, ko se srečava na dvorišču ali v prostorih na misijonu, je namreč preživela genocid. Dobesedno, saj je bila na seznamu tistih, ki so jih Hutujci hoteli ubiti. V življenju ji ni bilo z lepim postlano, ubili so njenega nasilnega moža, ki je imel, kot je v Afriki precej pogosto, težave z alkoholom. Mlada je postala vdova.

Izvedelo se je, da krvoločneži iščejo tudi njo, da jo želijo ubiti. Na sosedovem dvorišču je pregradila pasjo uto, se skrila za psa in preživela. Krvave mačete so odšle iz vasi, gospa pa z misijonarjem iz dežele. Danes pravijo na misijonu, da si ne predstavljajo življenja brez njene pridne roke, dobre kuhinje, gospodinjenja, pomoči. Pripada Tutsijem, ki so jih nekdaj imenovali tudi „Afriški belci“. Zaradi snažnosti, skrbi za okolje in vrednot, ki na tej celini niso samoumevne. Italijanski misijonar pravi: „V Atedah bom dokler bo z nami gospa Serafina. Z domačinkami, ki bi nam pomagale bi imeli velik križ. Res je blagoslov za naš misijon.“

V Ruando je Danilo pribežal s tristo otroki, bežali so pred izbruhlim vulkanom, lavo, ki je s pobočja vulkana, ki se je „odprl pri strani, skoraj na tleh, ne pri vrhu“ tekla proti vasem in mestu Goma. Vroča smrt je pritekala s hitrostjo približno šest kilometrov na uro. Ni bilo časa za razmislek, ne minut, da bi se pripravil na beg. Kar nekaj družinskih očetov v omami alkohola ni verjelo otrokom, ki so jih budili in skušali zvleči na plano: „Oče, bežimo, lava gre, vulkan nas bo ubil!“. Zamahnili so z roko. Mnogi zadnjič. Meje med Kongom in Ruando so bile odprte, zatekli so se v begunstvo …

Spomnim se, kako mi je misijonar že pred leti, ko sva se pogovarjala za oddajo „Naš gost“, kazal fotografijo župnijske cerkve, ki jo je lava čudežno obšla. Ko se je smrtonosna vroča gmota privalila do roba svetišča, se je razdelila v dva dela in objela cerkev. Takoj nato sta se tokova združila in neusmiljeno nadaljevala svojo pot. Domovi so bili uničeni, poti so izginile, cerkev pa je ostala nedotaknjena. Nemogoče je verjeti, da je kaj takega lahko zgolj naključje.

Tudi izbor pastirjev, ki so poslani v afriško stepo, delavcev, ki delajo na afriški njivi, ni naključje. Don Bosko je vesel vzgojiteljev, kot je Danilo, tukajšnji človek pa hvaležen, da ima v duhovniku tudi preudarnega in umnega gospodarja. Če to ni blagoslov za sever Ugande … Prepričan sem, da je, pa čeravno Danilo ponavlja: „Ah, Bog gradi tudi po naši slabotnosti. Človek mora biti ponižen, svetost pa vedno njegov prvi izziv.“

Ponosni bodimo na naše misijonarje, ki na najlepši, najbolj žlahten način nosijo slavo naše domovine v svet. Kadar le moremo, jim ponudimo roko, dodajmo kak droben kamenček v mozaik njihovega in Gospodovega dela.