Stane iz Toronta me je prav spomnil na otroške dni in nabiranje borovnic. Ajme, to je pa bilo "trpljenje". Kot že veste, sem odraščala brez očeta in s silno gajstno mamo, ki je vedno poskrbela, da nam niso šle neumnosti po glavi. A pojdimo na začetek.
Imamo ogromen vrt - tako zelenjavni, kot sadni. Moj oče je bil agronom in mu je bilo to v veliko veselje. Mami večkrat pove, kako je delal gredice. V zemljo je zabil eno železno palico, nanjo privezal vrvico in tako poskrbel, da so bile vse "v črto". Drevesa je sadil "po predpisih". Za vsako drevo metrsko luknjo, pa veliko gnoja okrog. Vsako jesen prikolica hlevskega gnoja na vrt. Pa ti in oni pripravki, skratka, imel je voljo oz. veselje.
Največjo sparino minulega tedna smo tri "gracije" in generacije preživele kar na morju. Nekajkrat sem že omenila Izolo. Tam imamo svoje počitniško gnezdece, zato se tja radi vračamo. Teden dni je kar predolga, štiri, pet dni pa ravno prav. Pa smo šle!
Zdaj bo zapis o nogometu zapisala ena, ki ji "dol visi" za fuzbal. A je to grd izraz? Mislim, da ne. Mislim, da ta izraz najbolje opisuje odnos, ki ga gojim do najbolj priljubljenega moškega športa oz. do najbolj pomembne postranske stvari (al' kako že jo imenujejo) v moškem svetu.
Vem, vem. Ni EKO, je strup, je škodljivo, smrdi ko kuga, groza za okolje, ampak "potuha" za mamice malih otrok. In tudi sredstvo za zmanjševanje stresa. :-)