Imamo ogromen vrt - tako zelenjavni, kot sadni. Moj oče je bil agronom in mu je bilo to v veliko veselje. Mami večkrat pove, kako je delal gredice. V zemljo je zabil eno železno palico, nanjo privezal vrvico in tako poskrbel, da so bile vse "v črto". Drevesa je sadil "po predpisih". Za vsako drevo metrsko luknjo, pa veliko gnoja okrog. Vsako jesen prikolica hlevskega gnoja na vrt. Pa ti in oni pripravki, skratka, imel je voljo oz. veselje.
Ko danes gleda od (upamo :-)) Zgoraj, kaj mi počnemo, se verjetno na vsa usta smeje (ali joče). Mislim, da se smeje, ker je imel menda kar dober smisel za humor. Ah ja, me smo pa bolj tako tako. Vrt je sicer kar pridno poln (včasih tudi plevela :-)), ni pa nobene estetike, sam', da je. :-) Za vrt je mami še kar zagnana in nas pridno "obvešča", kdaj bo akcija, kaj bomo sadili in kje. Sadni vrt pa ... To je druga zgodba. Češnje hirajo, pa ne vemo, zakaj, vemo le, da imamo tri v vrtu in tri češnje pridelka na sezono (v povprečju ena češnjica na eno češnjo - drevo :-)). Hruške imajo vsak listek čudovito dekoriran z oranžno piko (temu se menda reče hrušev ožig, rja ali nekaj takega :-)). Ko sem Zgonca vprašala, kaj mi je storiti, je povedal tako zapleten postopek, da sem ga v hipu pozabila.
Marabele kar uspevajo, pa smo tako zanikrne, da jih nismo nič nabrale za v skrinjo - kot ste brali, smo šli na dopust, marabele pa tako dozorele v tem času, da ne veš, a so gnile ali tako zrele :-)), sosedje Seški se pa na marabele požvižgajo. :-) Meni je odličen njihov kompot in nekaj dni sem ga kar zagnano kuhala. Celo nosila v službo. Marabele (skuhane) pa sem izkoščičila, vrgla v mikser, dodala še jabolko, banano, kakšno borovnico, jogurt, kaj tretjega sadnega in tako nastane zelo okusna sadna kaša, ki je za približno 30% bolj okusna, če vanjo potopiš kepico vanilijevega sladoleda in za še dodatnih 20% bolj okusna, če jo okrasiš s sladko smetano. :-)
Sem si prav rekla, kako bi bilo fino, da bi naše moške (mojega moža, recimo) kdo naučil, kako se rokuje s sadnim drevjem. A če ni tistega pravega veselja ... Knjig na to temo je ogromno, volje pa ne veliko. In tako je naš sadni pridelek odvisen od dobre volje našega ljubega Boga. Češnje kupujemo v Šparu in Hoferju, hruške v Lidlu, vsaj jabolka imamo svoja za en čas. Včasih se ti hecno zdi, ko mama za tistega vrtnarja, ki pride obrezat drevje, plača več, kot so vredne tiste 3, 4 gajbice jabolk (ja, imeli smo tudi že tako slabo letino). Je že res, da so domača jabolka druga zgodba kot tista iz raznoraznih marketov, pa vseeno.
Tole je naša jablana v polnem razcvetu.
Dejstvo je, da bi od našega sadnega vrta lahko imeli več, če bi bili bolj zagnani. Tako pa nismo. Pardon, nismo še. :-) Odkar je naša tamala izkazala veliko naklonjenost malinam, zdaj po novem razmišljam, kam bi jih dali, da bi dobro uspevale in delale čimmanj sence drugim zadevam.
Hm... Morda bom pa na stara leta tudi jaz z vrvico in "vaservago" delala gredice ... Ups, ne, verjetno bo takrat kar laser. :-) Pošljem fotko na blog. Verjetno bom v tistih časih že lahko z očmi fotografirala, pomislila na svoj blog in hopsa, že bo objavljena! :-)
Mirjam, kako luštno pišete in kako zelo me tale vaša vrtnarsko-sadjarska zgodba spominja na mojo... od Zgonca in oranžnih pik naprej... Pri nas jabolk sicer ne pridelamo za celo sezono (za jest jih kupujemo v trgovini)(:, jih pa kar se da dolgo "šparam" za štrudel, ki pa se, če je narejen iz Hofrovih, tudi primerjati ne more...