Stane iz Toronta me je prav spomnil na otroške dni in nabiranje borovnic. Ajme, to je pa bilo "trpljenje". Kot že veste, sem odraščala brez očeta in s silno gajstno mamo, ki je vedno poskrbela, da nam niso šle neumnosti po glavi. A pojdimo na začetek.
Doma smo bile 3 ženske - midve s sestro in mama. Imele smo ogrooooomen vrt z ogroooomno krompirja (pridelale smo ga za celo leto), ogromno zeljnatih glav, ki smo jih potem ročno naribale za kislo zelje, ki smo ga potem tudi lastnonožno tlačile; skratka, bile smo 3, pa smo imele 3x več vrta kot sedaj, ko nas je natanko 3x več. Poleg tega smo obdelovale vrt in okolico tudi na vikendu na Gorenjskem. O tem sem pa že pisala, da smo imele nekaj zemlje tudi na farmi v Vodicah, kjer je delal moj pokojni oče kot agronom. Tam je bila zemlja tako trda, da smo sadile koruzo (zakaj, za koga že?) s krampom...
Poleti je največ priložnosti, da grejo človeku neumnosti po glavi, zato smo imele vsak dan določeno nalogo... Ahja, saj res, to tudi že veste.
No, v poletnih mesecih pa smo hodile zelo velikokrat tudi po borovnice. Ojej, to je šele bil "saf'r". Vedno smo imele normo - 4 lončke (take, emajlirane, ne vem, če je imel vsak pol litra, mislim, da manj) sem morala nabrat, potem sem bila pa lahko frej, a v realnosti je to pomenilo, da je bila skoraj prej noč oz. smo morale prej domov, preden sem izpolnila normo.
Brat je bil bolj pregnan, pravi "inovator" teh in onih neumnosti. Tudi on je svoje čase imel normo, ki jo je pregnano dosegel tako, da je na dno piskra dal jagodičevje (zelenje), po vrhu pa borovnice. In je bil frej. Dokler ni mami stresla tistega njegovega piskrčka v skupno kanglo ... Potem je bilo prevare konec...
Mami je bila sila urna nabiralka borovnic. Mislim, da je imela normo liter na uro v ta dobrih časih. In tako smo vsak dan hodile domov s kar konkretnimi litri borovnic. Ne spomnim se, da bi se jih kdaj najedle tako, s cukrom. Smo jih sicer jedle tako, ampak večina je šla v kompote, čaje, borovničevce,... Klopov se sploh ne spomnim, da bi kdaj katero napadel. Ko se je nevarnost klopov povečala, se je (Bogu hvala!) tudi mamina zavzetost za borovnice diametralno zmanjšala.
Danes bi šla borovnice nabirat tako, za lušt. Enkrat, v spomin na stare čase. Saj ni bil samo "saf'r", to je bil tudi čas, ko smo bile skupaj in se kaj luštnega pomenile (o ja, včasih tudi fajn skregale :-)).
Kljub temu, da svojo mamo opisujem za koga morda kot "mučiteljico lastnih otrok", ji danes to vzamem za dobro. Marsikaj sva se naučili. Tudi mešat malto, metat v mešalec, štrihat vse, kar se štrihati da (pri gradnji vikenda), kuhati, ...
Dobra stran tega je bila (gledano danes, ne takrat :-)), da smo bile čez počitnice zaposlene, imele smo domače pridelke, sadje, zelenjavo, borovnice :-), domače vkuhane sokove, kompote. Takrat smo vse delali še peš: obirali grozdje, jabolka, doma smo imeli mlin za sadje, prešo. Jabolk in grozdja je bilo ogromno in vkuhavanju soka ni in ni bilo konca. Še najhujši del mi je bil pranje steklenic in potem pospravljanje po koncu "projekta".
Ribez smo najprej obirale celo večnost (počitniško poletno delo najbolj sitne sorte), potem pa miksale na roke in ga stiskale čez gazo, potem pa je sledilo, se razume, spet vkuhavanje... Takrat je šlo VSE v steklenice, nič v kakšen "rostfraj" sod ali kaj podobnega ...
Vlagale smo tudi papriko, pa kumare, kompote iz borovnic, hrušk,... V času obilnih letin paradižnika smo pasirale tudi paradižnike za mezgo in jo polnile v "pirovske flaše" - take grde rjave, se jih še kdo spomni? Urša je potem od nekod pritresla recepte za ajvar, pa "domačo vegeto" (drobno nasekljana zelenjava, konzervirana s soljo) in še bi lahko naštevala ...
Vrt, oh, to sem tudi že pisala, tudi vrt spada pod obvezna poletna opravila.
Če danes pomislim, smo si kar precej časa vzele za ta poletna opravila. Res je, da sva imeli s sestro med počitnicami kar precej časa, ki pa sva ga vsak dan namenili tudi kuhariji. Tudi o tem sem mislim, da že pisala ... Ivačičeva kuharica in knjiga Dr. Oetkerja ABC kuhanja sta bili najini "kuharski bibliji" in že v mladih letih sva ustvarjali prav zelo dobra kosila.
Počitniški dnevi so bili vsako leto tudi priložnost za pospravljanje najvišjih kuhinjskih omaric, v katerih se je prek leta nabralo vse sorte, pa predalov, pa ...
Eno leto se spomnim, da smo prenavljale okna. To je bil čisto poseben, dolgotrajen in zahteven projekt za tri babnice. Prej smo imeli bela okna. O tem, kako so tesnila, na tem mestu ne bi. Pa je premaz začel po vseh teh letih pokati, pa v tistih časih tudi bela barva na oknih ni bila več moderna. In se je mati lepega dne odločila, da bi pa me VSA okna lepo z gorilnikom (veste, tistim plinskim brenerjem ali kako se mu že reče?) rešile bele barve, potem vse "prešmirglale" in pobarvale z lepo rjavo naravno barvo. Mislim, da nam je takrat na pomoč kar nekajkrat priskočil Seškov Jure. Spominjam se ga vsaj takrat, ko smo morale okna snemati s tečajev ...
O tem, da so bila čez nekaj let spet "moderna" bela okna in tem, da smo jih potem čez kakih 7 let itak zamenjali z novimi, na tem mestu raje ne bi. :-)
In kako je danes? Ooo, precej drugače. Še vedno je mami "šefica" za večino stvari, ki se dogajajo okrog hiše. Tako ti vsaj ni treba premišljevat. :-) Grozdje in jabolka vozimo na Skaručno mlet in prešat, doma samo skuhamo in (na žalost spet!) damo v steklenice (sodi se niso najbolje izkazali v minulih letih). Ribez smo letos prvič po nekaj letih spet obirali in celo v skrinjo spakirali nekaj vrečk. Soka ne delamo več. Vloženo okisano zelenjavo kupujemo v Lidlu in Hoferju. Kot sem že napisala, vrta imamo 3x manj. Krompir nam proda mama sestrine nekdanje sošolke iz srednje šole. Borovnic ne nabiramo več že vrsto let. Kupimo kar ameriške. Okus je zelo dober, so dober približek "originala", ne puščajo barve, so velike in tudi cena je zmerna. Razmišljam, da bi nekaj grmov dali v vrt naslednje leto. Ne vem, bomo videli. Še prej bi rada na naše gredice vrnila jagode in malo več malin. Upam, da mi uspe.
Ameriške borovnice; 1 kg stane 6 ojro (liter gozdnih pa menda tudi približno toliko), častita mama in ata z Rakitne. :-)
Ko bom velika oz. bo Maruša velika, bom imela zanjo podoben program. Ne bomo zaradi nje začeli vlagati paprik, bo pa punca med počitnicami lepo zaposlena. Upam, da se mož s tem strinja. :-) Najprej bo pa "projekt" punci kaj dopovedati oz. ukiniti njeno samovoljo. To ima najbrž po mamici ali pa ... hm ... to so "prakse" menda večine enonoinpolletnikov. Upam, da minejo.
Mirjam, pri meni ni bila ravno prisila, prisel je pac tisti cas, ko so borovnice dozorele in smo jo mulci mahnili v gozd po borovnice ali pa po gobe. Skrbelo pa tako ni nikogar, kje smo, mama je samo sosedo vprasala, ce je njihov doma in ce ga ni bilo doma, se je vedelo, da ga se ves dan ne bo na spregled. Domov nas je prignala tema ali pa kruljenje po zelodcu. Kaksen dinarcek se je dal pa tudi zasluzit, saj so tako borovnice kot gobe odkupovali. Obogatel pa ni nihce. Ostali so samo lepi spomini, ki se ob taksnih prilikah, kot je tale, prikradejo v spomin, posebno nam, ki smo malo bolj dalec od doma. Pa lep dan zelim !!!