Ko toliko slišiš o dojenju, kako je to lepo, kako lepo je čutiti povezanost z otrokom prek dojenja, si dejansko predstavljaš, kako enostavno je dojiti. Priklopiš otroka, on pije in mati je srečna, ker se v njegovo grlo ne pretaka le njeno mleko, ampak tudi nevidna nit povezanosti in ljubezni. Smo v tednu dojenja in zato sem se odločila za ta zapis.

Moji začetki dojenja so bili vse prej kot prijetni. Ob rojstvu je bila naša punca sila suhcena in majhna (48 cm in 2.770 gramov). Prvi priklop je bil nekaj minut po rojstvu, ko je sesalni refleks najbolj močan, mamino mleko (kolostrum) pa najbolj gosto, rumeno in hranljivo. Punca je kar hitro zapopadla zadevo in imela voljo do pitja, v porodnišnici sva lepo napredovali in domov sva bili "odpuščeni" pohvaljeni in za kakih 50 gramov težji. Kljub skromni kilaži je z dojenjem pridno pridobivala na teži in zaradi tega se mi, k sreči, ni bilo treba sekirat.

Punca je tudi doma lepo vlekla, videti je bilo, da zadeva laufa, a ni povsem. Zvečer smo našo punco težko uspavali in ugotovili, da je bil razlog v tem, da zvečer nisem imela dovolj mleka. Težava in pol. Potem smo šli v akcijo. Mami mi je takoj pritresla iz lekarne čaj za dojenje. Kar nekaj večernih uric, ko je punca spala, sem preživela na forumu za dojenje na Med.Over.Net. Tam odgovarja in pomaga strokovnjakinja za dojenje, niti ni bilo treba postavit vprašanja - samo vtipkal si v iskalnik želeno in pred tabo se je odprl cel seznam mamic s podobnimi težavami, ki jim je sledil konkreten odgovor strokovnjakinje. Po nasvetu s foruma sem si začela iztiskat mleko čez dan, da ga je bilo za večerni podoj dovolj. Kar solze so se mi ulile, ko sem si prvič iztisnila komaj DVE KAPLJICI in še ti dve z veliko muko. :-( Sem se že videla v lekarni na blagajni z zalogo Aptamila, Novalaca in podobnih mlečnih formul, do katerih sem imela že od nekdaj nek (verjetno privzgojeni) odpor. Pa se nisem dala. Vsak dan sem si iztisnila več in že po nekaj dneh sem imela čez dan zaloge 100, 150 ml mleka, ki je čakal na večer. S to zalogo sem bila tudi bolj mirna, kar se je poznalo tudi na mleku. Sčasoma zvečer hranjenje po flaški z mojim mlekom ni bilo več potrebno, kozarčki z mlekom v hladilniku pa so se kopičili...

A težave s tem še niso bile končane. Ko je bilo že videti, da je dojenje steklo, nisem opazila, da Maruše nisem dovolj pazljivo priklapljala. Priklopi so me boleli in vsi so rekli, da to pač sodi zraven, dokler se bradavice ne utrdijo in privadijo na ta mala lačna in prav nič nežna usteca. A priklopi so bili vedno bolj boleči, moje bradavice so precej "nasankale" in niti nisem vedela, da je stanje kritično, dokler me ni na to opozorila patronažna (da tisto rjavo na koncu ni več bradavica, ampak hrasta) in dokler se mi niso tiste hraste odprle. Dojenje me je bolelo do te mere, da so mi kar solze tekle po licih vsakič, ko sem jo priklopila na levo dojko. Ko sem tako jokala kaka dva dni, sem si rekla, da je tega trpljenja dovolj. Odločena, da bom z dojenjem nadaljevala, ampak takoj, ko se mi rana zaceli, sem Maruško pitala le še na desno joško, levo pa vrgla v rehabilitacijo in jo pridno vsake slabe 3 ure praznila na roke. Vsako iztiskanje je trajalo približno pol ure. Počutila sem se kot krava molznica z enim vimenom. Pa sem bila kar pridna in vztrajna. Več kot teden dni sem vsake tri ure vzela plastičen lonček in si črpala ... Tu in tam tudi ponoči. Da mi le ne bi mleko presahnilo. Po nasvetih s foruma sem si bradavico mazala z BePanthenom in še z eno precej mastno, gosto, rumeno rečjo (ušlo iz glave ime), joške sončila (pardon izrazu, ampak kaj 'čem olepševat) na zraku, kot je bilo priporočeno in po tednu dni sem s težkim srcem punco priklopila na boleče mesto. Bolelo je še, a bil je opazen viden napredek, rehabilitacija je uspela, spet sem lahko dojila na obe in kar skrbno pazila na priklope... Tako nama je "steklo" dobesedno.

Dojenje je veleopevano, kako potrebno je, kako koristno za otroka in za kaj vse je dobro materino mleko. Z njim sem izpirala zlepljen uček, ker je naravni antibiotik. Celo ga brizgala v nos, ko se je zabasal. A pri vseh dojenje vendarle ne zalaufa. Dvomim, da se kakšna mama sama odloči, da ne bo dojila. V porodnišnici že dobiš tisto najbolj osnovno informacijo, kaj preveč siten in radoveden pa ne upaš bit, da bi sestre kar naprej nadlegoval s svojimi tegobami, za katere se ti zdi, da bi jih morala znati sama rešit. Na splošno veljajo neki miti o dojenju, nekateri držijo, spet vsi ne. In ko se v določenem trenutku znajdeš na razpotju (dojiti naprej ali začeti dodajati mlečno formulo), ti pediatrinja čisto lahkega srca reče: "Hja, gospa, pač nimate dovolj, dajte dodatek, saj vsi to počnejo." In to je začetek konca. Začneš dodajati umetno mleko, to pomeni, da pristavljaš še poredkeje (namesto, da bi za tvorbo mleka pristavljala pogosteje, otroka pristaviš poredkeje, ker vmes dodajaš mlečno formulo), tvori se še manj mleka in dejansko ga ni dovolj niti za en kompletni obrok. Ta čas otrok že pogrunta, da je po flaši piti bolj komot, hitreje teče in manj se je treba trudit, pa te potem še mali počasi skensla. Ti se v tem vmesnem obdobju sprijazniš, da ti res ni bilo dano imeti dovolj lastnega mleka in zgodbo o dojenju počasi zaključiš v dobri veri, da si naredila vse, kar je bilo v tvoji moči, oz. vse, kar ti je predlagala pediatrinja.

Na take pediatre sem kar malo huda. Pri meni je bilo isto. Sem potarnala, da zvečer težko zaspimo in je takoj pritresla rešitev, naj dam pač dodatek, da je izbire ogroooomno. K sreči sem bila odločena za dojenje vnaprej, zato sem se dala podučiti o dojenju s strani strokovnjakinje, zelo naklonjene dojenju. Tam na forumu sem prebrala veliko o "večji proizvodnji", o tem, da je otroka za več mleka potrebno čimbolj pogosto pristavljati, o tehnikah pristavljanja, tehnikah iztiskanja in še marsikaj drugega koristnega sem našla tam. Mož mi je iz knjižnice prinesel knjige o dojenju, skratka, zdelo se mi je, da se moram potrudit in ne prehitro vreči puško v koruzo. Prepričana sem, da sem storila vse, kar sem lahko, da je bilo mleka dovolj. Pri hrani sem pazila le kakšna dva tedna in ugotovila, da ne drži mit, da se je treba izogibati sadju, zelenjavi, kislim stvarem, da polenta dela mleko in podobne traparije. Vse po malem in vse po pameti.

Dojenje je šele po parih mesecih postalo luštno. Naša Maruša je bila pridna za vlečt, zato sem ji lahko dala tudi dovolj mleka za njene potrebe. Kot sem že omenila, sčasoma ni bilo treba več stiskat čez dan, v zamrzovalniku se mi je nabralo za kaka 2 litra lončkov mojega mleka (bi se ga še več, če bi imela več prostora), kar mi je sicer dobro delo (tako, za vsak slučaj), a ko sem enkrat za poskus odtalila en lonček in povohala tisto mleko, ki ga sicer priporočajo v pitje še nekaj mesecev potem, ko ga zamrzneš, se mi je kar obrnilo. Kako pa to smrdi! Tega pa že ne bom dajala svojemu otroku! Pa sem vse tiste Aventove šalčke pobrala ven, mleko zlila v en hobuk, ga razdrečila z vodo in zalila paradajze! :-) Mleko (tudi kravje!) je namreč zelo dobro naravno gnojilo. Hkrati pa sem si naredila prostor v zamrzovalniku in lončkih za zelenjavne kaše. Naša je dopolnila 6 mesecev ravno poleti, julija, jaz pa sem gosto hrano na zalogo zanjo začela pripravljati takoj, ko smo imeli v vrtu mlad korenček, fižol in kolerabice (že junija). Vse to sem pridno zmlela in po porcijah shranila v zamrzovalnik, ko je Maruša začela z gosto hrano, pa sem le odtalila, dodala frišen skuhan krompir, malo soli, razredčila na začetku s svojim mlekom, dodala malo masla, pa je punca jedla, da je bilo veselje...

Zdaj sem pa že zašla s teme... :-)

Dojenje se je izkazalo za nekaj najboljšega, kar lahko daš svojemu otroku. V letu in pol smo imeli le skupaj 3 dni vročine, pa tri daljša obdobja smrkanja in zabasanega nosu. Ostalega nič. Hodili smo le na redne preglede in cepljenje, vmes nič! Mleko je vedno pri roki, sterilno, vedno ravno prav toplo, nič se ne shladi, je zastonj, sila zdravo, ni treba pomivati stekleničk, greti vode, kupovati zalog... Dojenje je tudi praktično. Sploh za uspavanje.

Ko je minilo kakih 9 mesecev, so me še kar pridno spraševali, če še dojim in sem kar ponosna odgovorila, da še in to z veseljem. Ko smo šli na kar dolgo pot po Ameriki, mi je dojenje še kako prišlo prav, saj je punca spremembo okolja dala vedeti edino na ta način, da je med potjo postala zelo neješča. V ZDA smo bili z njenimi 8. meseci, ko sem vmesne obroke pridno že nadomeščala z gosto hrano, a sem morala kar kmalu na polno aktivirati joške, da je punca vsaj kaj jedla in sem se jaz vsaj malo manj sekirala okrog Marušinih obrokov...

Kot sem že prej omenila, smo imeli v letu in pol le 2x vročino. Prvič, ko je imela približno pol leta, drugič pred dvema tednoma. Obakrat sem bila še kako hvaležna, da je iz mene še vedno kapljalo. :-) Ko so ljudje pri letu dni vprašali, če še dojim, sem samo še potiho priznala. Pa so bili hitro polni nasvetov, da zdaj je pa dojenje izsiljevanje, moje mleko ničvredno in naj kar počasi zaključim. Meni je bilo pa tako komot dojit in na ta način uspavat otroka. Nobenih težav. Priklop in že je spala... K sreči so se po 14h mesecih vprašanja, če še dojim, zelo zredčila, jaz pa sem priznala z rdečico na obrazu, da zvečer pa še... Imela sem "slabo vest", da še vedno dojim, čeprav sem vedela, da dojim bolj zaradi sebe, kot zaradi otroka. Meni je bilo fajn, prikladno, luštno in komot. Ko so bili zobki in je imela ponoči kak izpad, sem jo samo priklopila, pa sva spali naprej. Nikdar ni izsiljevala, lezla pod majico, odpenjala modrca, plezala po meni zaradi mleka. Če bi, bi se verjetno odklopili že precej prej. Ko pa dojenje ni bilo več "uspavalno sredstvo" oz. sem videla, da joško popije sicer zelo rada, ji pa nič več kaj dosti ne pomeni, ko sem preštela zobke in videla, da smo na številki 16 in da je najhujše, kar se zob tiče, za nama, sem si rekla, da bo dovolj. Odklopili sva se pri letu in pol. A potem še malo potegnili, ker je ravno takrat fasala kar hudo vročino in ji do hrane ni bilo, ji je pa bilo v tistem času precej do crkljanja (kar je redkost - zelo malokrat se pride pocrkljat) in spanja ...

Dojila sem, to priznam z rahlo rdečico na obrazu, leto in pol in še kak dan več. Pa mi ni žal. Zadnje pol leta nikdar v javnosti, le še za zaspat. Sram me je zaradi drugih, ker drugi to nekako "obsojajo" in ker človek pač nerad želi biti "obsojen". Morda tako, kot "obsojam" jaz velike otroke (3, 4-letnike) z dudo ali plenico. Menda dojenje po letu otrokovega rojstva pomeni izsiljevanje in izkoriščanje otroka. Jaz tega nisem dojela tako, nisem si pa nič domišljala, da tisto moje mleko temu organizemčku še kaj dosti pomeni. Pri letu dni ne, prav gotovo. Je bilo pa še vedno luštno in komot za obe. :-)

Kaj zapisati ob sklepu? Ja, dojiti je lepo, a na začetku tudi težko. Vesela sem in hvaležna vsem, ki so me pri tem podpirali, možu, ki me je pogosto pohvalil, da sem pridna dojilja. Tudi mami, ki mi je s svojim zgledom in zagretostjo za dojenje dala voljo, da se da, če se hoče (tudi ona je kar dolgo dojila, dokler je imela). Hvaležna sem tudi Mojci, svetovalki za dojenje, na forumu "Dojenje" z La Leche League International, ki se trudi in tako prijazno in vztrajno svetuje mamicam s težavami pri dojenju.

Zdaj žanjem "uspehe" uspavanja na joški. :-S Uspavanje na joški pomeni ležanje ob otroku, kar je postalo v zadnjem obdobju zame precej mučno. Dejansko sem se počutila izkoriščano s strani otroka, ki "zahteva", da ob njem ležim tako dolgo, dokler ne zaspi. V zadnjih nekaj mesecih je to trajalo eno uro vsak večer, kar se mi je uprlo. Zdaj se uspavamo v Marušini sobici. Na drugi lokaciji kot leto in pol, za povrh pa še brez joške. Zadeva je precej naporna, a sem optimist. V tednu dojenja sem namreč nepreklicno ukinila joško, kar je bilo verjetno težje sprejeti meni kot Maruši. A to prinese novo lepše, drugačno obdobje, v katerem bova imela morda tudi z možem kak košček večera zase, ko bo punca (upam, nekoč?) zaspala sama. Za vsakim dežjem posije sonce in upam, da bo večerno uspavanje, ki danes traja uro in pol (!!!), sčasoma krajše in manj naporno. Držite pesti!

Vsem mamicam, ki bi rade dojile, pa ne morejo zaradi tega ali onega razloga (ni dovolj mleka, otrok ne vleče, mleko pa ne curlja), polagam na srce, naj si tega ne očitajo; sploh potem, ko so že storile vse, kar je v njihovi moči, da bi dojenje steklo. Povezanost z otrokom lahko nadoknadite na milijon drugih načinov, ne le prek dojenja. Skrbi zaradi nedojenja naj raje zamenja ljubezniv odnos z malčkom, ki srka vse, kar misli, čuti, diha mamica. Če bo mamica dobre volje in sproščena, bo tak tudi otrok. Če smo me vse zaskrbljene in napsihirane, če si očitamo stvari, ki jih nismo sposobne popravit, se tudi to prenese na otroka, ki bo bolj nemiren, razdražen, jokav. Zato - bodimo dobre volje in ne sekirajmo se za vsako bedno malenkost, ki nas v teh najbolj ranljivih trenutkih kmalu po rojstvu zelo hitro (priznajmo!) vrže s tira. Doječim mamam pa želim čimbolj polno "imetje" in čimmanj boleče priklope na začetku. :-)