Ker sem pred leti izgubila neko "stavo", je bila kazen zame, da se bom možu pridružila na eni od tekem. Nekoč v prihodnosti. Ko sem mislila, da je reč že zdavnaj zastarala, ker itak ne veva, zakaj pravzaprav je šlo, je mož zadnjič "prijavil": "A se še spomniš, kaj si mi dolžna?" Ker je to edina reč, ki sem mu jo "dolžna", sem vedela, pri čem sem. A nisem vedela, da bom pri "tem" tako zelo kmalu...

Včeraj sem bila na svoji prvi nogometni tekmi nasploh. Ne samo v živo, na štadionu, ampak tudi "v mrtvo" (še nisem pogledala nobene nogometne tekme tako zares, od začetka do konca). Verjetno tega zapisa ne bom mogla začeti brez modrovanja o Jankovićevem projektu, zato kar začnimo. :-)

Med branjem pa lahko poslušate uradno nogometno himno letošnjega JAR-a v prav dobri kakovosti, da bo vzdušje bolj pravo. :-))) V Stožicah smo jo slišali kar nekajkrat!

Mislim, da je dovolj pretiravanja v eno in drugo smer. Nekateri Jankovića povzdigujejo do zvezd, kakšen "car" je, da "mu" je uspel tako velik projekt, brez plačila, z izkoriščanjem in zadolževanjem, ki ga bodo odplačevali še naši vnuki. Spet druga struja noče niti prižgati TV-ja, ko igrajo naši na štadionu, češ, kako veliko trupel je padlo zaradi njega, kako so izkoriščali delavce, kako je to čista politična poteza,... Saj je vse res. Štadion se je gradil v nenormalnih okoliščinah, pod nenormalnimi pritiski, zahtevami in brez plačila tistim, ki so ga gradili, AMPAK...

Kaj 'čmo! Zadeve ne moremo spremeniti, štadion imamo, zgrajen zaradi teh ali onih pritiskov, pod tem ali onim vodstvom, imamo ga! Verjetno bi bilo pametneje denar, ki je šel za štadion, usmeriti drugam, za stanovanja ali kaj tretjega bolj bistvenega in življenjsko pomembnega, pa ... Na te stvari ne moremo vplivati. Bo kaj pomagalo, če z gnusom ugasnemo TV, ko igra naša reprezentanca iz solidarnosti do delavcev, ki so ga gradili? Prav nič! Bodo zato delavci dobili kaj prej plačano svoje delo? Ne. Bodo zato kaj manj prizadeti, se bodo zaradi tega našega solidarnosti polnega odnosa kaj bolje počutili? Tudi ne. Se bo zato Janković kaj zasekiral, ker mi ne gremo na tekmo, ne gledamo TVja, se ne bomo udeleževali koncertov? Briga ga!

Pretiravanje v eno ali drugo smer se mi ne zdi smiselno, ker čisto nihče nima nič od njega. Štadion je tu in ni me sram priznati, da je objekt veličasten, organizacija in zamisel dobra, včeraj nisi imel nobenega slabega občutka, ko je bilo toliko ljudi na kupu; sanitarij dovolj, objekt je zračen (pa ne zato, ker je na prostem :-)), nimaš občutka utesnjenosti in "gužvanja", ko je tekme konec, pretočnost dobra, manjka mu še obljubljeni park in mislim, da je to pridobitev (če ne razmišljamo o ozadju), na katero smo lahko ponosni. Jaz se že veselim, katera svetovno znana imena bo privabil, ker taka masa ljudi in dober pogled na dogajanje, vendarle imata svoj čar, ki ga ne more prinesti noben DVD, nobena zgoščenka, noben še tako dober "surround" v dnevni sobi.

Pogled s tribune na lepo zeleno travico ...

Če se po uvodnih litanijah vrnem k včerajšnji tekmi. Če ste brali zapis o nogometu, ki je nastal ob svetovnem nogometnem prvenstvu, potem veste, kakšen je moj odnos do fuzbala. Nikakršen! :-) Zato sem šla precej s težkim srcem na tekmo, a obljuba je obljuba, doživeti nekaj novega ... to je pa tudi nekaj vredno. Včeraj nas je bilo na štadionu menda 16.135. Kar lepa cifra. Mi smo šli trije. Judeža in jaz. Nekoliko več optimizma mi je vlil Jure, ki je zaradi Miha, ki je sodeloval v uvodnem programu, gledal generalko in izjavil, da je program prav dober, da zvočniki na štadionu odlično "delajo" in ... da bo fajn. Vsaj nekaj! :-)

Ob vhodu je glavni pokrovitelj tekme, Mobitel, delil slovenske zastavice in ker sem ga fotkala, sem si s tem prislužila kar dve. Ouuujeee! Pozabimo na dejstvo, da nisem potem vedela, kam naj ju vtaknem, ker skupaj z mojim fotoaparatom, ki je bil precej v akciji, nista bili preveč kompatibilni.

Pred vhodom smo srečali postrojene policiste.

Takoj, ko so nam pretrgali karto, so nas malo prešlatali in pregledali, kaj vse smo prinesli na tekmo. Meni je mož "vturil" torbico, za katero nisem vedela, kaj je v njej, zato sem izpadla malo čudno, ko me je vprašala, kaj imam notri. Je mož takoj odgovoril, da le denarnico in še v njej nič "pametnega". :-)

Poiščemo "našo" tribuno in naše sedeže. Prej malo fotkanja in razgledovanja, končno sedem na svoj stol in ... padem dol. Ježešmarija. Kaj je pa to? "Moj" stol na eni strani ni bil prišraufan, pa so nas potem premestili čiiiisto na drugi stran štadiona, na družinsko tribuno in kakih 10 vrst nižje.

Na novi lokaciji smo odlično videli, 4. vrsta je kar dobro izhodišče, stoli tam so zdržali mojo težo, pojem "družinska tribuna" pa je povezan z otroki, ki so blazno navdušeni nad vuvuzelami. Z njimi so na trenutke težili tako zelo, da sem si morala fizično zatisnit levo uho, da sem lahko preživela. Otrok je bilo kar nekaj. Tudi oseb ženskega spola, če verjameš! Bistveno več, kot bi pričakovala. A so bile. In to kar zagnane!

Tule je predstavnica ženskega spola z nižjim EMŠOM in obvezno opremo - fotoaparatom in vuvuzelo. :-S

Pogled s štadiona na tisto jabolčno zeleno speglano travco (ena mojih ljubših barv je jabolčno zelena :-)), je zares bombastičen. Tudi sama konstrukcija strehe, razgled s tribun, osvetlitev ... meni je bilo res všeč, se opravičujem! :-)

Pa se je začelo. Najprej uvodni program, za katerega mi je bilo prav žal, da ga TVS ni prenašala, ker je bil mogočen in "duha dvigajoč". Čisto na drugem koncu smo odlično videli navijaško tribuno, ki je odpirala in zastirala megalomansko slovensko zastavo, dajala tempo navijanju, skakala, spodbujala začetek "valovanja", pa smo še mi, kekci oz. ovce pridno počeli vse, kar je bilo "treba". Vstajali in dvigovali roke, ko je "prišel val", tu in tam skakali, ko je bilo treba kričat: "Kdor ne skače ni Slovenc, hej hej hej.", skratka, loleki smo lepo sledili igri, a ne čisto vsi in ne vedno. :-)

Poglejte si to noro ogromno zastavo na navijaški tribuni in tudi zastave, ki so jih vihteli plesalci na Siddhartino himno "Dviga Slovenija zastave".

Plesna skupina mi je bila zelo všeč, dodatno simpatijo so prinesli otroci, morje otrok, ki so vključeni v te ali one nogometne klube.

Zelo sem bila vesela, da sem nečaka, Seškovega Miha, gledala prav od blizu, čeprav je, ko smo preverjali, kje imamo sedeže, kazalo, da bomo čisto na drugem koncu. Pa smo bili zelo zraven. Miha pozira stricu Žigatu. :-)

Vihtenje zastav ob nogometni himni Siddharte, nastop trebušnih plesačic, formacije, otroci, dobra, udarna, zažigaška muzika. Res fajn uvod v tekmo. Prej in po uvodnem programu je sledilo še nekaj ogrevanja nogometašev, kar je bilo kar zanimivo videti. :-)

Kratek pozdrav županu, ki je "zaslužen" za štadion, njegov "primitiven" (oprostite!) nagovor, pa se je tekma začela. Zame je to pomenilo kar mali "šok", ker si s TV vajen najboljše slike, komentiranja, kaj se dogaja (saj ne, da bi me zanimalo, ampak ...), v živo pa ... fantje tečejo, tebi letijo misli okrog, pa sploh ne veš, kaj si zamudil oz. kaj bi gledal. :-) S ptičje perspektive je videti drugače, kot skoraj s tal. Ko se tu in tam Judeža jezita, kako si podajajo in kako je tisti tam odkrit, pa mu ne podata žoge, sta se v sredo kar zamislila. Stvari s tal niso tako očitne, kot iz zraka. :-) Pa je bilo vseeno kar zanimivo. V prvem polčasu malo manj, ker so imeli naši nogometaši gol na drugi strani, v drugem polčasu je bilo zanimivo malo bolj, so bili pa naši malo manj korajžni kot prvo rundo.

Pogled na polne tribune ljudi in na osivele prodajalce kokic. :-)

Prav smešno se mi je zdelo, kako folk začne kar ploskat sam od sebe, pa sploh ne veš, zakaj. K sreči je ob meni sedel mož, ki ima s tekmami nekaj več izkušenj in mi je malce pojasnil, zakaj počnemo to in zakaj ono. Naš golman se je dotaknil žoge in že je zaslužil gromek aplavz. Avstralec (pustimo imena :-)) se je z levim mezincem dotaknil našega fuzbalerja in že je bil izžvižgan. :-) Sodnik je sodil nam v "škodo" in že cel štadion žvižga (razen mene in Judežev, ki sicer z največjo radostjo spremljata tekme, prav strastna in glasna pa nista nikoli - Bogu hvala! :-)). Sodnik "oznani" kot (a sem prav napisala?) in že se množica pripravi v zanimivo pozo - roke pred sabo in se tresejo v pričakovanju, a bo gol, a ne bo (seveda ga ni bilo :-)). Ko fuzbalerji zalaufajo na igrišče, jih napovedovalec napove z imenom, cel štadion pa recitira priimek za priimkom (razen mene :-)). Vmes pa še kolobocije, ki jih je narekovala navijaška tribuna, mahanje z zastavicami (zame bolj s fotoaparatom, ki je bil zame idealna zamotilna igračka), pa je bil prvi polčas mimo.

Moja nogometna družba: mož in tast Lado.

Drugi polčas je bil nekoliko razburljivejši zaradi dveh golov, ki so ju zadeli naši. Dedič in Ljubljankić sta se res izkazala. :-)))))))) Ko je padel gol, cela tribuna za nekaj sekund pade v trans, roke uvis, zastave letajo sem in tja, čez nekaj sekund pa, kot bi odrezal, tekma se nadaljuje, folk se umiri. Punce, če ne veste, kdo je Dedič, si v spomin prikličite TV oglas za Adriatic Slovenico. Luštna reklamca, ki smo jo v polčasu kar nekajkrat videli na edinem (žal!) majhnem "monitorju" (obstaja boljši izraz, pa mi zdajle ne kane v glavo).

Dvignjene roke ob prvem golu naših nogometašev.

Na TV se mi zdi, da to "slavje" ob golu traja bistveno dlje, posnetki se ponavljajo, fantje muzikantje (nogometaši) skačejo drug po drugem, a v realnosti je stvar bistveno krajša in manj intenzivna, fantje so se poveselili v nekaj sekundah in že je bilo treba matrat' tisto žogo naprej. Še eno presenečenje smo doživeli v zadnjih treh minutah podaljška, ko je zabil gol čisto nepričakovano še Ljubljankič. To je bilo za navijače (verjetno!) tako, kot češnjica na smetan'ci. Za otvoritev stadiona, kot se spodobi. Vse se je razkadilo in pomirilo, kot bi mignil, edino na navijaški tribuni je bilo čutiti, da se nekaj dogaja, ker se je v trenutku nagnetlo kar nekaj "Sintalovcev" in pomirilo strasti. Niti ne vem, kaj so imeli, jaz sem verjetno vse pomembno zamudila. Še dobro, da nisem spregledala golov in še dobro, da so naši streljali na gol, ki je bil našim očem zelo blizu, sicer vprašanje, če bi opazila čisto vse. Sem imela namreč kar nekaj dela z opazovanjem drugih stvari, ki jih sicer v drugih reportažah podobne športne sorte težko ujamete. :-)))

Še ena neuradna, a luštna himna, v kateri je celo v Slovenščini omenjen Dedič (nekje na 2. minuti komada), ampak le kot podajalec. :-) Če še niste v mojem prvem nogometnem zapisu, prisluhnite zdaj. :-)

So to res moške kopačke? Meni delujejo bolj supergice za Barbiko. :-)

Se igra nogomet z eno ali več žogami? :-)

Preživela sem. Nimam neke hude želje zadeve ponoviti v bližnjih 10h letih, a če bo hči imela voljo in željo videti tekmo od blizu, se bom "potrudila". Upam pa, da bo pripravljena na kak lep kompromis. Recimo, da gremo familijarno na štadion namesto tekme poslušat in gledat raje kak dober koncert. :-)