Največjo sparino minulega tedna smo tri "gracije" in generacije preživele kar na morju. Nekajkrat sem že omenila Izolo. Tam imamo svoje počitniško gnezdece, zato se tja radi vračamo. Teden dni je kar predolga, štiri, pet dni pa ravno prav. Pa smo šle!

Noro vroče je bilo. Kar puhtelo je. Voda topla, da si komaj lahko rekel, da te je osvežila, ko si zaplaval. Ljudi ogromno! Kar občuduješ primerke, ki se rdeči kot kuhani raki sprehajajo po plaži, ležijo na soncu in tako dan za dnem. Imela sem svoje trenutke oz. svoja poletja, ko sem se tudi sama rada pražila. Nisem bila srečna, če me ni na začetku dopusta oz. počitnic enkrat fajn ožgalo, šele potem sem dala mir in ponižno ležala namazana z zaščitno kremo še vedno na soncu. Tista leta so mimo. Zdaj smo najraje v senci v borovem gozdičku, na "gozdni plaži", ki jo Izola ima. Super je! Mami se je šla "rezervacijo" prostora dovolj zgodaj, da smo dobile VIP položaje :-), potem se je zgodaj zjutraj naplavala, prišla domov, smo pozajtrkovale, potem pa so sledile hude priprave oz. pakiranje za na plažo. Poglejte si naše VIP prostorčke. :-) Ozadje sence je prekurjeno, kar pomeni, da je zunaj gozdička golo sonce, na katerem se praži več ljudi, kot bi si človek mislil!

Dopust sicer JE ene sorte dopust, čeprav tistega dopustniškega prav veliko ni. Če imaš majhnega otroka, je pakiranje za na plažo tudi kar dogodek. Sabo moraš vzet najprej zadeve za na tla - mi imamo ponjavo, pa armaflex, čez katerega potem damo brisačo. Potem velik rumen obroč, da otrok plava na vodi :-), potem igrače, vreča hrane, pijače in prigrizkov. Ker nam na plažo redko uspe priti pred deseto, ne hitimo "domov" prav zgodaj, ampak običajno potegnemo do štirih, petih, šestih, zato moramo imeti tudi suho kosilo na plaži, šele proti večeru pa nekaj toplega.

Prišla je sobota, vikend, ko je bilo ljudi res ogromno. Na t. i. VIP prostorčku smo se stiskali kot sardine. Ko smo prišle zasest zgodaj zjutraj rezervirani VIP prostor v polni postavi, je en možakar ležal skoraj na naši "parceli" oz. ponjavi. Ne 10, 20, 50 cm stran, ampak kar na robu naše "plahte". Sem kar pogledala, v čem je hec, glede na to, da je bilo ob 10. uri še precej prostora drugje. Res da tisti prostori niso bili za 5 zvezdic, jih je bilo pa cel kup za 4 zvezdice in manj. :-) Še dobro, da v vseh smereh niso bili tako "stiskanja željni", da smo se lahko malo premaknile navzgor in vsaj stegnile noge.

Plaža je res ena zanimiva reč oz. prostor. Nagneteni smo ljudje, ki odvržemo oblačila in očitno tudi ves sram, pogosto tudi manire lepega obnašanja. Medtem, ko se dopoldne še precej kultivirano prostorčki polnijo z vso počitniško-plažno kramo, za popoldance očitno ta kulvitiranost ne velja. Dopoldne se ti zdi, da je fajn, če imaš najbližjega soseda meter in pol stran, da mu ravno ne gledaš v cajteng, ki ga bere. Popoldne se pa nabašejo modeli na tisti meter in pol z dvometerskimi ležalniki. Ženska pakira svojo tazadnjo, prižge čik in uživa. Njen možakar pa zaspi in zakurbla smrčarijo. Ona se od "dogajanja" (beri: smrčanja) distancira in jo pobriše, mi ostali poslušamo. Ženska se vrne, se spet sparkira in glasno nadira smrčača, kako glasen je bil. Spet prižge čik. Nas osebno je smrčanje motilo manj kot cigarete...

Deset metrov stran (človek pomisli, da precej stran) položi svoje kopalne cule starejši možakar, Izolan, ki slovensko sicer razume, govori pa po hrvaško (srbsko?). Nič hudega, če ne bi bilo to tako naglas, da ga morajo vsi poslušat, pa če nas zanima ali ne, kaj ima povedati. Sto ljudi, sto čudi. Me niti ne bi motilo, če se ne bi bala, da mi bo zbudil tamalo. K sreči mu ni uspelo.

Mi pridemo na plažo precej otovorjeni. Ampak v primerjavi z nekaterimi familijami smo pravi reveži. :-) Nekateri imajo zraven še napihljive blazine, senčnike, tiste skoraj šotore, ki jih v tla zabijajo s klini, celo napihljive Top shop postelje dimenzij 200 x 200 sploh niso nobena redkost. Včasih z zavistjo gledaš, kaj vse vlačijo "sosedje" iz svojih hladilnih skrinj. Prave gurmanske plažne presežke. A tudi me se potrudimo po svoje. Poleti smo celo kuhale navsezgodaj cvetačo, da smo jo potem okisano v solati nesle na plažo. :-)

Moja mama ima posebno plažno navado, da posoja cajtenge naokrog. Pa da sosede poprosi, če lahko malo pogledajo na našo kramo medtem, ko gremo v vodo. Odkar je naša Maruša večja, je tudi plaža malce drugačna. Izbere si "teto" in ji potem skoraj ne da miru. Sicer ji nič kaj dosti ne teži, jo pa kar naprej kliče in se ji smeje. K sreči si izbere prijazne "tete", ki punčki celo med našo in njihovo parcelo pogrnejo Kitty preprogo (beri: brisačo), da Maruši ni treba do nje po borovih iglicah in kamenčkih. No, ta desna "teta" je Marušina "izbranka", ki se nasmiha Marušinemu poskušanju natakniti mamine kopalke nase :-). In še zanimivost. Skupinica dopustnikov je iz Ilirske Bistrice do Izole prišla PEŠ - gre za del Evropske pešpoti.

Prvi dan si je izbrala eno "teto", ki ji je očitno delovala precej lačna. Zato ji je nosila svoje prigrizke in ne le, da jih je dala v roko. Celo v usta ji je basala smokije. Ne vem, komu je bilo nerodno bolj (Maruši vsekakor ne :-)) - "teti" ali meni. Po tem incidentu smo se "pogovorili", da če že, "tetam" hrano v usta NE! :-)

Zadnji kopalni dan (sobota) smo se tam okrog petih odpravile proti domu. Še prej pa je imela družinica blizu nas (sosedje na plaži) incident z eno morsko živaljo. Skratka, prijazno so me prosili za malce hladilne kreme. Ko so videli, da imamo še majhno punčko sabo, so verjetno sklepali, da je hladilna krema obvezen del torbe vsake mame. Imeli so prav. :-) Ko smo dobro otovorjene odhajale, smo pozdravile vse sosede in vse "tete", pa sem bila kar presenečena, ko je mladenič (10, 12 let) sam od sebe rekel: "Pa hvala za kremo!" Ah, pa saj so kar prijazni tile sosedje.

Enkrat sem že pisala o tem - Izola je res pravi mali obmorski raj; sploh za mlade družine. Na plaži, sploh v tej naši gozdni, srečaš pravi vozni park otroških vozičkov. Družinic ogromno. Pa tudi ostalih - mladih, starih in vseh vmes. Še bomo šli! Samo, da se voda spet malo pogreje. Mi smo se kopali v 29 stopinj ogretem morju, že v nedeljo, zadnji dan našega mini-dopusta se je shladila za debelih 10 stopinj. In zdaj je voda prehladna. Nikoli nam ni prav, a ne?! :-)

Za konec pa še "morsko tihožitje" - bodite pozorni na kopalke, ki visijo z borovca. To je vsakdanji pojav. Kopalke se nekako morajo posušiti, ne? :-)