Zdaj bo zapis o nogometu zapisala ena, ki ji "dol visi" za fuzbal. A je to grd izraz? Mislim, da ne. Mislim, da ta izraz najbolje opisuje odnos, ki ga gojim do najbolj priljubljenega moškega športa oz. do najbolj pomembne postranske stvari (al' kako že jo imenujejo) v moškem svetu.

Vem, da ste ob tem uvodnem odstavku glasno protestirale tudi nekatere predstavnice ženskega spola, češ, da to je pa že fajn šport. Da je fino gledat, kako žogo matrajo in jo po igrišču podijo postavni mladci. Vsem tem se opravičujem za pospološevanje.

Nedeljski nastop našega moštva sem preležala na obali in uživala tisti dve urici Marušinega spanja. Malo sem zadremala in me je skoraj v luft vrglo, ko so naši dali gol. V neki bajtici poleg plaže je namreč vesela druščina navdušeno (očitno!) spremljala tekmo naših v JARu in vrgla pokonci celo plažo ... Dali so gol. Fino to. In kaj potem? Pač so ga. :-)

Stereotipne asociacije, ko gre za nogomet so (zapisano brez olepševanja): dec s pirom na kavču ali v fotelju, trebuh gleda ven, noge ima na mizici oz. stegnjene, bulji v TV, vsake toliko izrazi željo po tem, kaj bi grickal ob piru, malo zakolne, ko gre "našim" slabo, se razburja, benti in zavpije vsakič, ko da nasprotna ekipa zadetek. Zunanje življenje ga ne zanima, menda lahko v času tekme ženska pritegne pozornost le, če se naga sprehodi mimo TV ekrana. :-) Ja, tudi moški imajo talente. Sploh, ko gre za pivo! Jure, hvala za tole reklamco, odlična je! :-)

OK, realnost je precej bolj kultivirana. Po novem tudi otroci spremljajo nogomet (in upam, da ne berejo mojega bloga :-)). Moj mož kar rad gleda tekme (k sreči je že lep del prvenstva mimo, ki sem ga mirno prešpricala na morju - brez moža na žalost, je pa to, da je kar nekaj tekem že mimo, en lep del te slabe novice :-)). Kadar jih gleda, težko uganem, za koga navija, ker ni "baš neki navijač". Je bolj mirne, tihe sorte. Ob fuzbalu, ki je običajno prikurjen na računalniškem LCD-ju, običajno gori še običajna TV za mami, ki ji gre fuzbal na živce. :-)

Poglejte si prostorsko razporeditev ob letošnjem svetovnem prvenstvu. :-)

Ojoj, sinoči sem prvič videla nekaj sekund tekme in bila prav ogorčena, kakšen zvok se proizvaja ob igrišču. Ob pojasnilu moža gre za neke troble, v katere pihajo Južnoafričani cel cajt. Zveni res obupno, še huje kot zvoki ob ogledu F1, ki je spet poglavje zase.

Sicer nimam nič proti fuzbalu (nič konkretnega :-)). Ima tudi svoje pozitivne momente. Prinesel je kar nekaj dobrih nogometnih himn. Tale mi je prav všeč.

Pa všeč mi je, kako lepo združuje okrogla žoga več generacij. Ko imamo piknik, otroci najbolj težko čakajo trenutek, ko bodo postavili gole in s ta starimi udarili en fuzbal. Jej, so zagnani. Celo sama sem bila nekajkrat na igrišču (beri: nekajkrat = se da prešteti na prste obeh rok). In bila takrat tako zagrebena, da sem ferderbala kar nekaj otroških nogic, jih (nehote, se ve!) zbrcala, se vanje zaletela in jih poškodovala. Tako me (če se že pustim prepričati) zadnjih nekaj let dajejo raje kar v gol, je bolj varno za vse. :-)

Se pa že naša ta mala spogleduje (beri: pozira) z žogo. Sicer je še ne navdušuje preveč. Je le ženskega spola, heh. :-)

P. S. Zanimiva mi je izjava ene od sodelavk, ki je bila z družino na SEK-u in je že komaj čakala vsa utrujena, da gre domov. Pogleda za možem, njega nikjer. Kako je izvedela, da je dala Slovenija gol? Njen mož, sicer sila miren možakar, a navdušen navijač :-), je samo nekaj bleknil in izginil v prvi lokal, ki ga je zagledal. Da ne bo pomote - to sicer ni njegova navada :-). V lokalu so namreč navdušeno proslavljali gol...