Pred časom je Žiga spoznal španskega navdušenca nad Slovenijo, mladega fanta Alberta, študenta arhitekture, ki se je pred letom dni zaljubil v Slovenijo. Že letos je ponovil obisk. Tokrat s starši, bratom in staro mamo. Ko je navdušeno hitel razlagati, kaj vse si imajo namen ogledati v tednu dni, sploh ni bilo vprašanja - fant se je na obisk Slovenije odlično pripravil. Omenil je, da bodo obiskali tudi Jamnik. Jamnik? Jamnik? Misliš, Kamnik? Ne. Jamnik!
Včeraj smo bili stari natanko leto in pol in še mesec zraven, torej 19 mesecev. Naš dom je poln smeha in vedno bolj razločnih besed. Prav super se nama zdi z možem, ko se z Marušo lahko že tako fletno pogovarjamo.
Hm... zapis o Ikei že par dni čaka na objavo (ob izidu novega kataloga :-)), a ga žal ne morem objaviti, ker vsebuje "nedovoljene besede in povezave". Je Ikea ta prepovedana beseda? Glede na to, da tole lahko berete, mislim, da ne. Objava pride, ko se naš "blogoskrbnik" vrne z dopusta, do takrat si bom morala pa očitno izmisliti nekaj drugega. :-)
Hvala za potrpežljivost.
Ker sem pred leti izgubila neko "stavo", je bila kazen zame, da se bom možu pridružila na eni od tekem. Nekoč v prihodnosti. Ko sem mislila, da je reč že zdavnaj zastarala, ker itak ne veva, zakaj pravzaprav je šlo, je mož zadnjič "prijavil": "A se še spomniš, kaj si mi dolžna?" Ker je to edina reč, ki sem mu jo "dolžna", sem vedela, pri čem sem. A nisem vedela, da bom pri "tem" tako zelo kmalu...
Ko toliko slišiš o dojenju, kako je to lepo, kako lepo je čutiti povezanost z otrokom prek dojenja, si dejansko predstavljaš, kako enostavno je dojiti. Priklopiš otroka, on pije in mati je srečna, ker se v njegovo grlo ne pretaka le njeno mleko, ampak tudi nevidna nit povezanosti in ljubezni. Smo v tednu dojenja in zato sem se odločila za ta zapis.