Pred časom je Žiga spoznal španskega navdušenca nad Slovenijo, mladega fanta Alberta, študenta arhitekture, ki se je pred letom dni zaljubil v Slovenijo. Že letos je ponovil obisk. Tokrat s starši, bratom in staro mamo. Ko je navdušeno hitel razlagati, kaj vse si imajo namen ogledati v tednu dni, sploh ni bilo vprašanja - fant se je na obisk Slovenije odlično pripravil. Omenil je, da bodo obiskali tudi Jamnik. Jamnik? Jamnik? Misliš, Kamnik? Ne. Jamnik!

Ob sklepu obiska Slovenije nama je podaril čudovito ilustracijo Jamnika. Narisal jo je sam. Ko jo je izročil Žigu, jo je pospremil z besedami, da je zanj to najlepši kraj v Sloveniji, tako lep, tako tih, spokojen. In da to zagotovo ni bil njegov zadnji obisk naše prečudovite deželice...

Hmmmm... sva se z možem kar zamislila. Turisti najdejo Jamnik in si ga dajo na seznam ogledov, mi pa že celo življenje živimo tu, pa ga še nismo obiskali.

V nedeljo se je po deževni soboti razgrnil krasen sončen dan, naš tokratni cilj pa ... Jamnik!

Po ovinkasti cesti smo čez Škofjo Loko in Kropo prišli do Jamnika, ki leži na višini 831 m. Do tja lahko pridete tudi iz Kranja skozi Besnico. Nekateri ga imenujejo tudi "balkon nad Gorenjsko".

Na vrh Jamnika, kjer stoji cerkev sv. Primoža in sv. Felicijana, je mogoče priti iz vasi Jamnik po lepi sprehajalni potki. Avto smo pustili kar ob cesti, tam srečali še nekaj pločevine in se peš podali do cerkvice. Kratek sprehod, poln lepih razgledov. Ko smo odhajali od doma, je bilo prijetno toplo, vroče, ko pa smo stopili iz avta, smo vsi pograbili dolge rokave. Kar prijetno je bilo čutiti gorsko klimo, veter je zapihal in že včeraj smo slutili, da je poletja prav zares konec.

Ker nam je Maruša v avtu zaspala, sem "si jo oblekla" v sling, da je spanec podaljšala še za kakšne pol urice. Ni lepšega, kot je pogled na mirnost spečega otroka, nosečega v tej priročni "culi".

Prispeli smo do cerkvice, kjer je že počivala mlada družinica. Za cerkvijo, ki na koncu pristopne poti in travnega pomola stoji kot izjemno skladen poudarek lepi pokrajini, se širi osrednja gorenjska ravnica, ki jo obdaja Storžič in njegovo pogorje. Motiv, ki ga ponuja razgled z Jamnika, se pojavlja na naslovnih straneh knjig o Sloveniji in na znanih slovenskih razglednicah. Seveda pa nobena slika in fotografija ne premore zračnosti in razsežnosti tega gorenjskega prostora ter predvsem doživetij, ki jih je obiskovalec Jamnika deležen. Obiskovalca pri cerkvi na Jamniku nehote navda občutek,da bo zajel vso darežljivost narave in poletel nad dobravami in vasicami, globelmi in ostrimi grebeni ter vrhovi z neštetimi cerkvicami. Razgledi so bili res čudoviti.

Poleg tega, da je Jamnik ena najlepših razglednih točk s pogledom po vsej Gorenjski, stoji na izpostavljeni legi cerkev sv. Primoža in sv. Felicijana zunaj naselja. Največkrat fotografirana cerkvica v Sloveniji je bila žal zaklenjena, pa saj nismo pričakovali kaj drugega, bi bili pa seveda veseli, če bi lahko vsaj pokukali v menda izredno lepo notranjost.

Od cerkvice smo se želeli povzpeti še na najbližji hrib. A namesto vzpenjanja smo se spuščali, vmes se je Maruša zbudila, Žiga in mami sta nabrala nekaj robid in Maruša se je takoj naužila sladko-kislih sadežev. Korak smo kmalu obrnili, ker klanca navzdol kar ni hotelo biti konec, mi pa smo imeli za naprej še druge načrte. Na poti nazaj smo srečali spet tisto mlado družinico, Maruša je malo pobožala skoraj pol leta mlajšega fantiča, se sprehajala z mamino pohodno palico in kar nismo je mogli pripraviti, da bi šla v našo smer. Jo je vleklo nazaj, k cerkvi. Tako sem jo dala na štuporamo, kratek postanek smo naredili pri kozah in Maruša jih je takole pozdravila.

Seški te dni zaključujejo svoj dopust v Kranjski gori, zato smo se dobili na Bledu. Seški so do tja prikolesarili, mi smo se malce sprehodili. Otroci so bili sila veseli srečanja z najmlajšo sestrično...

Dobro zadekani, ker se je precej shladilo, smo še malo posedeli, poklepetali, lizali sladoled (kremšnite smo tokrat izpustili) in se potem proti večeru odpravili proti domu.

Bled je lep, zares! Malo nas zmoti zabasana sprehajalna steza okrog jezera in gajstni kolesarji, ki zvonijo in divjajo med sprehajalci, ampak ... smo preživeli. Ob večeru, ko smo se vračali, smo bili na tej sprehajalni stezi le še redke izjeme. Razgledi so bili tudi na Bledu čudoviti. Pravzaprav drugačnih Bled sploh nima...

In še en Jamnik za sklep zapisa o tej najbolj fotogenični cerkvici pri nas, ki je "raj" tudi za tiste, ki radi spuščajo zmaje (kar precej piha, ker je čisto na odprtem) in modele letal...