Ah, kaj se bom opravičevala za tako dolg odmor, pač tako pride. Pridejo dnevi, tedni, ko se ti zdi, da kljub temu, da v primerjavi z ostalimi nimaš razloga za jamranje, te razloge najdeš in se tebi zdi kakšno obdobje sila naporno...
Več mesecev našteje malo bitje, hujše so zahteve! A zaenkrat še sledimo. Zahteve oz. želje so izrečene jasno, konkretno, včasih ukazovalno, a ko se delaš, da ukaza ne slišiš, se ukazu v trenutku prišlepa zraven še nadvse prijazni "plooosim, mami" in glavica se malo nagne. :-)
Naš otrok je star slabih 23 mesecev. V vsem tem obdobju smo imeli vsega skupaj ene 3 x vročo glavico. 2 x zaradi zob, 1 x kar tako - in tistikrat je bilo hudo; punca je bila cel dan uboga, spala, počivala, se cartala. Letošnji dobrotnik Miklavž je imel očitno še parkljevo "darilce" sabo za našo Maruško. V torek po Miklavžu nam je zvečer zakuhala. Kuharija je trajala zvečer, ponoči dva dni zapored. Smo mislili, da bo trajalo še kak dan, da pride k sebi in dobi tek, potem smo pa spet za en čas dobri...
Medtem, ko nekateri zvesto čakate na nov zapis in nekateri upate, da me boste vendarle zagledali v kopalkah (a ne, Katarina? :-)) oz. upate, da bom vendarle objavila zapis z morja, boste spet malo razočarani. Tale zapis bo morda koristen za koga, ki ima otroke, stare od 0,5 do 2 leti in mu zvečer in/ali zjutraj in/ali vmes zmanjka idej, kaj pripraviti za v usta...
Tam okrog praznikov vseh svetih se prižge na tone sveč. Običajno se nekaj dni prej oborožimo s celimi vrečami sveč (brez ali le s kančkom pretiravanja) in jih veselo delimo po grobovih.