Tam okrog praznikov vseh svetih se prižge na tone sveč. Običajno se nekaj dni prej oborožimo s celimi vrečami sveč (brez ali le s kančkom pretiravanja) in jih veselo delimo po grobovih.
Če vidiš na kakšnem grobu le svečo ali dve, ti nehote v glavo šine misel: "Poglej, kako malo ljudi se ga je spomnilo." Nekako ne zmoreš pomisliti, da so se ga svojci morda veliko pogosteje spomnili v molitvi, zanj darovali sv. mašo ali prižigali sveče iz tedna v teden, ne le za praznik vseh svetih. Ne pade ti na pamet, da je prižiganje sveč pravzaprav zelo neekološko, da so sveče hudo smetenje okolja. Da z njimi polnimo mošnjičke tistih, ki jih prodajajo. Tistemu, ki leži v grobu, pa sveča pomeni prav malo (da ne rečem nič).
Tako je to, ja. Nekateri duhovniki so sicer dali pobudo, naj tudi mi pozivamo ljudi k zmanjšanju števila prižganih sveč, ampak kako to izpeljati? To še ni v naši navadi. Ob prvem novembru se pač prižigajo sveče in drenjajo na majhnih marmornatih podstavkih. To paše zraven. Ko sem bila še šolarka s piškavimi zobmi, se spomnim, da so bile takrat še hudo popularne odprte sveče. In da smo otroci na skrivaj zvečer, ko smo šli na grobove, pomakali prste v topel vosek (se tu in tam tudi opekli) in potem strjenega z užitkom lupili s prstov. Danes takih sveč ni več. Samo še vosek, še pogostejše pa so baterijske sveče, ki sicer umetno, brez vsake romantike, utripajo tudi do nevemkoliko dni.
Za prvi november sveče morajo biti na grobu. Če jih ne boš poskušal čimveč zdrenjati na mali marmornati podstavek, ti grozi sicer neizrečena obsodba, da si na tistega, ki leži v grobu, pozabil, da si nemarnež, nemarnica in velika škrtica. Če bi obstajala možnost, da bi bila poleg vsakega groba še oglasna deska, koliko Zdravamarij smo zmolili prek leta za pokojnega, koliko maš se je darovalo in kolikokrat se je obiskalo grob, bi bila verjetno marsikatera oglasna deska zelo skromno popisana. Tako pa na praznik navlečeš na grob šajtrgo sveč, se izprsiš v cvetličarni za en ornk pušeljc in drago ikebano in na zunaj je videti, da se pokojnega, ki leži v grobu, spominjaš vsako uro. Morda celo pogosteje.
Pa se ga res?
OK, če že "moramo" prižigati sveče, ker je to pač folklora, ki paše zraven, kaj pa lahko vendarle naredimo? Morda to, da smo pri številu sveč zmerni. In če je le mogoče, mednje postavimo tudi kakšno tako (nikoli si ne bi mislila, da bom na svoj blog limala sveče :-S).
V čem je pravzaprav "fora"? Sveča, kot sveča, pač!
Ne, ni čisto navadna sveča. Včeraj sem v Hoferju zagledala "dokaj-eko-sveče". Zunanjost je steklena in uporabna, dokler se ne razbije oz. dokler ti je kdo ne sune :-), menja se le notranji vložek z voskom. Ideja se mi zdi super, plastike in tistih plehnatih pokrovčkov bo kar nekaj manj v kontejnerjih, steklo jo lepo obteži. Ko bo prazna, je veter ne bo podrl in plehnati pokrovčki se z vetrom ne bodo sprehajali po sosednjih grobovih. Bomo videli, kako se bodo obnesle. Na prvi pogled me moti samo malo nestabilen pokrovček, ki je enak kot pri klasičnih svečah, sicer sem pa kar navdušena. :-) Cena se mi zdi zelo dostopna. Slaba 2 € za svečo. V Hoferju imajo poleg "dokaj-eko-sveč" tudi pesek za grobove, v Hoferju Šiška resje po polovični ceni, pa zemljo za grobove, sveče, oljne vložke za sveče... Čakamo še na ikebane! Hja, prvi november je biznis tudi za Hofer.
Ne pozabimo se zares spomniti tistih, ki jim prižigamo sveče. Da samo narediš maraton po grobovih, razdeliš sveče, spokorno skloniš glavo in to je to, je nekako premalo, plehko, da ne rečem bedno. Je že prav, da tudi kaj zmolimo zanje. Jaz si na tej "grob-turneji" v čeprav kratki molitvi za ljudi, ki jih sploh nisem poznala (svoje stare starše) ali slabo poznala, poskusim priklicati v spomin vsaj kakšno misel, ki mi jo je mama povedala o tistih, na katerih grobu smo...
Se strinjam z napisanim - sveče, ikebane, ostale rože - to je za nas "žive", našim dragim pokojnim to bore malo pomaga. Žalostno, da trgovine in cvetličarne delajo tak biznis iz smrti, to je že kar oderuštvo.