Medtem, ko nekateri zvesto čakate na nov zapis in nekateri upate, da me boste vendarle zagledali v kopalkah (a ne, Katarina? :-)) oz. upate, da bom vendarle objavila zapis z morja, boste spet malo razočarani. Tale zapis bo morda koristen za koga, ki ima otroke, stare od 0,5 do 2 leti in mu zvečer in/ali zjutraj in/ali vmes zmanjka idej, kaj pripraviti za v usta...

Čeprav "imamo" skoraj dve leti in punca že lep čas lahko jé vse, včasih zmanjka idej, kaj postaviti na krožnik. S kruhom si ne moremo veliko pomagat. Saj poje kakšen grižljaj, ampak to traaaaaja in nikoli ne poje kruha toliko, da bi bilo za en obrok. Nekaj koščkov, pa je zanjo dovolj. Tako še vedno prakticiramo kaše. Take in onake. Mlečne kaše sicer ne kuham. Kaj pa vem; tam pri letu dni ni bila najbolj navdušena nad njo, pa se je nisem navadila kuhat; morda bo spet čas, da preizkusim, če bi ji bila danes kaj bolj všeč. Kuham (pardon, kuhava, tudi oči kuha in celo pogosteje kot mami, ker jesta zajtrk skupaj z Maruško v času, ko sem jaz že v službi) mlečni gres, polento na mleku, kosmiče. Približno 1x tedensko je na programu Čokolešnik in približno 1x tedensko tudi Marušina omiljena jajca. Kadarkoli punco vprašaš, kaj bi jedla, izstreli: "Jajca!" In res jih ima rada. Tu zraven ji zamešamo še kruh, ki ga celo poje in brez problema! Pri mami spodaj dobi še mlečen sok, občasno tudi žgance in tovrstno domačo hrano kar pridno konzumira, naš zdrav kmečki deklič.

Logično, da ne kuhamo npr. gresa le za en obrok, ampak vsaj za dva. Ko je kuhan, poje svežega, ko je ohlajen, pa ga malce kombiniramo in pripravimo za malico ali večerjo na malce drugačen način.

Letos smo prvič doma kuhali jabolčno čežano za ozimnico. Čisto natur, brez dodanega sladkorja. Jabolka zdušena z malo vode smo vrgli čez "pasirko" in še vroča ujeli v kozarce. Zdaj jih pridno praznimo...

V ostanek mlečnega gresa zamešamo malo čežane - super malica. Mame, ki se ne bojimo "cukrov" kot hudič križa, lahko za priboljšek namesto "pravega" sladkorja dodamo eno malo skutko ali žlico, dve sadnega jogurta. Mi jih Maruši nikoli ne dajemo kot samostojni priboljšek, ampak jih vedno vmešamo v take kaše. Bi pa pojedla gres s čežano tudi v samostojni obliki, brez skutke. Enako kot gres, kombiniram tudi s polento.

Maruša ima zelo rada kašo iz ovsenih kosmičev. Par žlic jih stresem v vodo in zaprem za minuto v mikrovalovko ali skuham, toliko, da popijejo vso tekočino in postanejo fajn mehki. Dodam kakšno žlico mleka, če pridejo presuhi, potem so pa variacije na temo, da postane kaša bolj užitna. Včasih dam zraven samo malo sadnega jogurta. Včasih čežano. Včasih pol banane ali celo (pa potem oči ali mami dokončata, ker pride res dobro :-)). Včasih eno skutko. Če ne dam čežane in dam banano, pride zelo dobro, če vmešaš zraven še en Topi (to je Hoferjev Monte, če poznate :-)). To je pa že skoraj poslastica.

Mlečni riž pri nas ne naleti na največje aplavze. Saj poje par žlic, več kot to pa ne. Že s polento se včasih "matramo" in jo z veseljem poje le, če jo zamaskiramo z jogurtom.

Ena mamica s Facebooka me je pred časom "založila" z gobicami za izdelavo kefirja. Navaden jogurt je v naši familiji zakon (sploh pri Maruši) in zanjo velja enačba: kefir = agut (jogurt). To si naredi cel žur. Kljub temu, da imamo tisti slinček, ki je kot ščit in marsikdo od ta starih ne more razumet, kako lahko otroku to obesim za vrat in kako otrok sploh dovoli, da mu to obesim, je včasih več kefirja na mizi kot v ustih. To se seveda dogaja, dokler ne opazim. Potem je pa konec zabave. Naša punca namreč vztraja na tem, da kefir je sama. Je. Z žlico. Potem kefir pretaka iz šalce v slinček oz. v "žleb", če me razumeš, v "žlebu" potem telovadi z žlico in od tam potem kaj pride tudi v usta, ko pa je "žleb" poln, ga punca samoiniciativno želi izpraznit tako, da ga nagne pod kotom 90 stopinj in kefir prelije nazaj v šalco - torej tja, od koder je prišel v "žleb". Običajno to počne v smrtni tišini, da se človek zamoti in počne kaj tretjega. Ko pa vendarle vidim, kaj se dogaja, rahlo znorim in potem se kefir kar naenkrat lepo pije tako, kot je treba. Navadni jogurti se pijejo lepše, čeprav me potem, ko je lonček že skoraj prazen, ne navda z največjim navdušenjem mala rokica, ki se iznenada pojavi na dnu skoraj praznega jogurtovega lončka. Je pač treba podrzat do konca, tudi z roko, če ne gre drugače. :-S

Sicer smo pa super, kar zdravi (ne govorim v svojem imenu :-)), lepo se razvijamo, pliškoti niso več aktualni, so pa aktualne kocke, barvice, svinčniki in še vedno ... knjige! Kar dobro nam gre in otrok je kar potrpežljiv z nama. Midva pa z njim! :-)